Grčija in Balkan 24.6. – 12.7.2026

Potovanje v Bretanijo z avtodomom (link) nam je malo spremenilo perspektivo na razdalje. Videli smo, da smo v dveh tednih z lahkoto naredili tisto razdaljo in veliko doživeli – in ko smo na zemljevidu videli, kaj v Evropi vse predstavlja ta ista razdalja – se nam naša želja po Grčiji sploh ni več zdela tak podvig. Za destinacijo smo si izbrali Thassos, otok na severu Egejskega morja, zelo blizu celini. Želeli smo si čim bolj izogniti gužvi in najhujši vročini – zato smo si določili, da gremo takoj po koncu šole – kar je dvema tednoma dodalo še dodatna dva dni.

Okviren plan: odidemo takoj po koncu šole, pridemo čim dlje že prvi dan, nekam v Srbijo. Nato pot čez Srbijo in Bolgarijo, prihod na Thassos v petek do večera. En teden Thassosa, nato selitev na Halkidiki, povratek čez Makedonijo in Srbijo. Voila, čisto dovolj plana. No ja, kampe v Grčiji smo tudi kar rezervirali, tega raje nismo prepuščali sreči.

Pot smo v sredo, 24.6. začeli po planu. Pol ure gor ali dol. Želeli smo štartati ob 1h, morda je bila ura pol dveh ali dve, ko smo res odšli. In res smo prišli do Srbije, skoraj do Beograda – natančneje do majhnega privatnega kampa v Dobanovcih (ime, koorrdinate). Prej smo poklicali tja, če rabimo rezervirat, gospod Oliver nam je rekel, da ne, da ne bo gužve. Prispeli smo okoli osme – prostor smo dobili, prav veliko praznega pa vseeno ni bilo. Izkazalo se je, da so prihodi ta dan kar presenetili lastnika – na koncu si je vseeno zapomnil, kdo je klical in za nas čuval mesto. Pa vseeno so prišli eni še veliko za nami, pa na koncu so vsi našli neko mesto. Kampek pa v bistvu na dvorišču/vrtu hiše, imel si vse na voljo, v hišo si pa lahko šel na wc ali pod tuš. Super za 20 EUR.

Dobanovci – Niš – Sofija 25.6.

Kar nekaj Slovencev je bilo še v kampu, večinoma je bil odgovor, da gredo tudi oni v Grčijo. Eni pa v Bolgarijo in Romunijo, krajši krog. Zjutraj smo se odpravili proti Nišu, kjer smo planirali ogled, tržnico in kosilo. Parkirali smo na parkirišču ob zidu trdnjave (cena za avtodom je bila 5 EUR za cel dan, lahko bi tam tudi prespali). Na hitro smo pokukali v trdnjavo, nato šli čez most v mesto in do odlične restavracije Stambolijski, ki je tudi na samem vrhu lestvice najboljših restavracij v Nišu po Trip Advisorju. Tam smo si privoščili pravo srbsko kosilo, v odličnem ambientu na vrtu – hrana pa je bila tudi odlična. In ne samo odlična, porcije mesa so bile tudi zelo velike, tako, da smo lahko imeli še okusno večerjo. Tržnica nam je bila najbližja Zelena pijaca – kjer smo dobili kajmak, ki smo ga iskali – ni bilo pa ravno veliko ponudbe. Mogoče je bila ta res bolj skoncentrirana na zelenjavo in bi se za kajmak morali odpravit kam drugam. Ampak – cilji doseženi, kajmak pa je odlično dopolnil našo večerjo v Sofiji.

Ta dan smo želeli priti še v Sofijo in si jo tudi ogledati. Na poti proti Bolgariji smo bili skoraj sami na cesti – zato nas tudi ni pretirano presenetilo (razveselilo pa prav gotovo), da na meji ni bilo nobene gužve, čeprav morajo non-EU prebivalci opraviti podrobno kontrolo vključno s prstnimi odtisi. Verjetno je slika v višku sezone nekoliko drugačna. Podobno prazno pa je bilo na avtocesti proti Sofiji.

V Sofiji smo si za nočitev izbrali Camperstop Sofia (ime, koordinate, cena 25 EUR), ki se nahaja na začetku mesta na eni od vpadnic v mesto. Nahaja se pravzaprav ob cesti, kot ograjeno parkirišče. Za vstop pokličeš številko na vratih, ko smo prišli mi, je bil človek, ki odpira vrata tudi tam (ko smo odhajali, ga ni bilo). Mesta na parkirišču so označena, tako da je to res zgolj parkiranje. Nekatera mesta so imela tudi nadstrešek – izgledalo je, da je to hkrati tudi parkirišče za celoletne najemnike. Parkirišče nudi elektriko, vodo, praznjenje kasete ter tudi WC s tušem. Ob našem prihodu so nam ponudili dva parkirna mesta, več pa niti ni bilo na voljo.

Za dostop do mesta je v bližini metro (liniji 1 in 4, ki pripeljeta v center mesta) (napiši kam). Vozovnice smo enostavno kupili na avtomatih na postaji. Pot (približno 600m) od PZA do postaje pa je dokaj neurejena in neugledna. Pločniki in stavbe ob cesti so res precej zanemarjeni – zgodba je v centru sicer drugačna, tako da je vidna očitna razlika med centrom in širšim okrožjem. Mi smo si zamislili, da bi ogled začeli pri NDK (narodni dvorec kulture), zato smo morali prestopiti – tukaj smo se malo zmedli, saj je na mapi bila narisana druga linija, vendar na postaji ni bilo najti te linije. Na koncu smo šli ven in šli na avtobus – avtobus se tudi priročno plača s kartico na terminalih v avtobusu. NDK je »socialistično moderna« stavba, nad katero nismo bili prav posebej navdušeni, ima pa pred seboj ogromno fontan, ki  naredijo pogled bolj veličasten. Tu je bilo polno ljudi, zdelo se je, da je mesto res živahno. Bilo je proti večeru, na četrtek sicer, in izgledalo je, da so se ljudje začeli zbirati zunaj. Nato smo se sprehodili po bulevarju Vitosha, verjetno najbolj znani ulici v Sofiji , polni trgovin in lokalčkov, kjer smo seveda tudi malo posedeli. Nato pa smo odšli še mimo gledališča do največje katedrale Svetega Aleksandra Nevskega in nato do velikih starih stavb (dodaj nekaj imen, opisov) v centru.

Sofija – Bansko – Thassos 26.6.

Noč v Sofiji je bila mirna – cesta sploh ni bila težava, na začetku se je zdela večja avtopralnica v bližini, ki je delala precej pozno. Ampak tudi ta se je zaprla in potihnila. Zjutraj smo napolnili tank (cene goriva v Bolgariji so bile še najboljše v regiji – liter dizla je bil 1,53) in se odpravili proti jugu. Presenetilo nas je, da smo se vozili po kar hribovitem in zelo zelenem območju, avtocesto pa smo zapustili z namenom, da si ogledamo Rilski samostan. Iz avtoceste to predstavlja ovinek cca 30 min (preveri) v eno smer. Pot je lepa in se zlagoma ves čas vzpenja. Prišli smo do samostana in parkirišče se nahaja tik pred vhodom – 13 EUR, pravi gospod. Enkratna cena, lahko bi ostal tudi čez noč. Alternativa? Parkirišča spodaj ob cesti so sicer brezplačna, vendar je potrebno opraviti nekaj hoje ob cesti navzgor. Ko smo prišli, še ni bilo velike gužve, lahko bi se tudi vrnili na predhodna parkirišča. Vseeno smo se odločili, da plačamo, zaradi varnosti (čeprav iskreno, nismo imeli ravno občutka, da bi bilo okoli veliko manj varno). Vstopnine v samostan ni bilo in vstop vanj odpre veličasten pogled – zadeva je res ogromna, na sredini cerkev, okoli pa bivalni del v posebnem in zanimivem slogu. Laura je komentirala, da bi to zlahka bil velik zimski hotel 😊 (dodaj kratek opis samostana). Na drugi strani samostana je samostanska pekarna, ki so jo priporočali na več mestih. Kupili smo njihove ocvrte sladice mekitsi, ki so nam bile zelo všeč ter banitze – tu pa smo bili presenečeni, da smo dobili sladke (sicer je pisalo lokum banitze), saj smo pričakovali neke vrste mini bureke s sirom. S postankom smo bili zelo zadovoljni in odpravili smo se se naprej proti jugu. Opustili smo idejo, da bi šli še nekam pojest, saj še nismo bili lačni. Smo pa po izpisanem času prihoda videli, da se je očitno nekaj zgodilo na poti – in res, edini del ceste proti Grčiji, kjer še ni avtoceste, je bil celo zaprt zaradi nesreče. Google je smatral, da najbolje, da gremo do Thassosa kar preko Bansko – Bolgarskega smučarskega središča. Hm, zanimivo, pa si poglejmo še to. Seveda sem želela, da se ustavimo, malo sprehodimo, najbrž bi pa zdaj lahko tudi kaj pojedli? Kraj je res izgledal kot smučarsko središče, lahko smo si predstavljali, kako izgleda pozimi. Našli smo simpatično restavracijo, ko smo ugotovili, da nudijo bolj azijsko hrano. Vse prav, ampak edini obrok v Bolgariji, pa bo azijski? Res sem želela probati tudi Bolgarsko kuhinjo, zato smo se opravičili in odšli raje v sosednjo bolj bolgarsko gostilno. In bili smo navdušeni nad hrano – seveda šopska solata, kavarma in še nekaj prilog. Cesta naprej do Grčije je bila čisto dobra cesta, v Grčiji so nas pričakala polja sončnic – ter kasneje taka nevihta, da smo se komaj lahko premikali. Malo smo se že zbali, če bo sploh vozil trajekt na Thassos. Ampak ob morju ni bilo več sledu o nevihti in zelo enostavno in tekoče smo se vkrcali na trajekt. Na otok sicer vozita dve liniji, mi smo se odločili za krajšo pot po morju iz mesta Keramoti, kjer veliki trajekti vozijo nekako na vsake pol ure do glavnega mesta Limenas (oz. Thassos town), ki se nahaja na severni strani otoka. Druga opcija pa je iz bolj turistično razvite Kavale, kjer se pot po morju podaljša na približno uro in 15 minut, cenovno pa je nekje okoli 50 eur, oziroma 45 eur v prvem primeru za avtodom, 2 odrasli osebi in otroka. Trajekt iz Kavale tudi ne vozi v glavno mesto otoka ampak v kraj Prinos, ki se nahaja na zahodni strani.  Kot bi mignil torej, smo bili po približno 40 minut mirne vožnje na Thassosu. Čakalo nas je še cca 50 min vožnje po nezahtevni cesti do našega kampa v vasici Pefkari, kamor smo prispeli zvečer, ravno še pravi čas, da smo takoj po parkiranju našega Levčka skočili v toplo grško morje.

Thassos 27.6. – 4.7.

V kampu Pefkari so nas prijazno sprejeli, nam pokazali našo parcelo in nam predlagali, da bi jutri zjutraj lahko takoj zasedli eno od parcel v prvi vrsti do morja, po tem, ko jo bo zapustil en mlajši par s šotorom. Rečeno – storjeno, po grškem zajtrku s špinačno in sirno pito smo Levčka prestavili na novo parcelo, ki je bila tik ob lastni plaži kampa z brezplačnimi ležalniki in senčniki. Zjutraj ni bilo videti nobene posebne dirke za ležalniki, saj jih je bilo dovolj za vse goste kampa, ki res ni bil prav posebej velik – nekje do 50 parcel, ter dodatno nekaj apartmajev, ki se nahajajo v osrednjem objektu kampa. Ob strani tega objekta pa se nahajajo bolj osnovni tuši in wc-ji, kjer se nahajajo družine komarjev. Tam v bližini je tudi kemični wc, oziroma bolj odprtina, kamor lahko izprazniš wc kaseto. Vsekakor, ne na ravni tistih boljših kampov, ampak nas ni pretirano motilo. Imeli smo krasen razgled in mir za ceno približno 45 eur na noč. Odlična lastnost kampa je tudi ta, da se nahaja na izjemni lokaciji – približno 200 metrov stran od vasice Pefkari, kjer najdete prijetni dve taverni, lokal in manjše trgovinice, na drugi strani kampa pa ste po približno 12 minutah hoje v živahnem mestecu Potos, kjer pa najdete še vse ostale nujne in nenujne storitve. Potos je ravno prav velik za večeni sprehod, kjer lahko uživate v večerjah (največja vrsta ljudi je čakala pred taverno Irene), koktajlih, trgovinicah s spominki, rentacar in drugih rečeh. Seveda dobite tudi pravi gyros, ki pa je v tem delu Grčije postrežen s kečupom in senfom, kar meni ni najbolj ljuba kombinacija.

Še ena dobra stvar kampa Pefkari je to, da je le 5 minut hoda od glavne ceste, kjer se nad kampom nahaja trgovina Masoutis, ki ima odlične izdelke za precej zmerne cene. Nam je postala tako domača, da smo potem tudi kasneje na Halkidikiju raje zavili v to grško verigo trgovin, kot pa obiskali npr. Lidl. Na voljo je tudi topla delikatesa z odličnim pečenim piščancem in drugimi izvrstnimi toplimi jedmi. Poleg svežega kruha in peciva smo vsak dan nabavili tudi sveže stisnjen pomarančni sok (sproti ga stiskajo) za 1,49 eur pol litra, kar je smešno poceni glede na cene pri nas. Skratka kamp je bil, kot bi rekli naši južni sosedi – pun pogodak.

Ker smo kamp rezervirali za 7 noči, smo že vnaprej predvideli, da si bomo vzeli nekaj dni za raziskovanje otoka. Lahko bi se na vsake par dni z Levčkom premaknili na drugo lokacijo in vedno sproti postavljali in pospravljali stvari ali pa kot smo si mi zamislili, izberemo naš bazni tabor in se po otoku premikamo z najetim avtomobilom, kar smo z rezervacijo pri enem od lokalnih ponudnikov pred našim prihodom tudi storili. Storitev je vključevala tudi pick-up v kampu ter dostavo po opravljenem najemu nazaj v kamp, kar je zelo priročno. Dobili smo Hyundai i30 v odličnem stanju in z veliko prijaznimi nasveti g. Dimitrisa, ki vodi agencijo za najem avtomobilov Potos car rentals. Nam pa je odsvetoval obisk ene izmed najbolj obiskanih plaž na Thassosu, saj se Marmornata plaža (po belem marmornem pesku) nahaja nekaj kilometrov od glavne ceste po prašnem, luknjastem makadamu, kjer se počasi a zanesljivo uničujejo avtomobili, vsaj po njegovih besedah.  Kot alternativo je ponudil najem Jimnya, ampak smo se raje odločili za udobnejši prevoz. Za dva dni s polnim zavarovanjem smo plačali cca 100 eur in tudi za to odločitev lahko samo rečemo pun pogodak. Z avtom smo uspeli videti veliko zanimivih in lepih kotičkov otoka, povzpeli smo se tudi v simpatično gorsko vasico Theologos, kjer smo nabavili nekaj spominkov iz marmorja in ročno izdelane sandale za Lauro.

Sicer pa smo obiskali nekaj plaž, najbolj nam je ostala v spominu plaža Thymonia, s krasno plažo in turkiznim morjem. Z avtom se da parkirati v neposredni bližini, plažo pa kot drugje po turističnih plažah v Grčiji zasedajo ležalniki in senčniki, ki jih lahko najamete proti plačilu. Tukaj so zahtevali le 10 eur za cel komplet, starejši stric pa je tudi prinašal osvežilne pijače za zmerne cene. Cene ležalnikov v prvih vrstah na izbranih lokacijah pa lahko sežejo tudi do 100 eur obvezne konzumacije npr. v kakšnih fensi beach klubih. Na prej omenjeni plaži pa zraven ni bilo nobenega bučnega lokala, pa tudi sicer ni bilo veliko ljudi za razliko od kakšnih drugih precej bolj znanih plaž na Thassosu. Največ ljudi prav gotovo obišče marmornato plažo, druga na seznamu pa je verjetno plaža Aliki, kjer pa je sredi dneva skoraj nemogoče najti parkirno mesto ob cesti, kaj šele bližje plaži.  Priporočamo pa tudi obisk plaže Kinira na vzhodni obali otoka, kjer pa ne kraljujejo ležalniki. Gre za dolg in relativno ozek obalni mivkasti pas, ki se nadaljuje v plitvo morje. Tudi več kot 100 metrov stran boste še vedno stali v vodi in uživali v mirnem morju brez turistične gneče. V neposredni bližini se nahaja tudi restavracija Pharos, kjer smo uživali v verjetno najboljši večerji na našem potovanju, priporočamo lahko izjemno okusne škampe ali mešane školjke saganaki. Hrana je bila sicer povsod zelo okusna in bogata za precej zmernejše cene kot pri nas ali sploh na Hrvaškem. Glavne jedi se večinoma pričnejo že pri 10 eur za souvlaki, za 14-16 eur pa se dobijo že kakšne morske jedi. V Pefkariju smo na primer naročili morsko ploščo za dve osebi kar je naneslo 30 eur, ampak je bila plošča res obilna s sedmimi ali osmimi različnimi vrstami morskih dobrot. Pozitivno je tudi to, da smo povsod po večerji dobili sladico popolnoma gratis s strani izjemno prijaznih gostiteljev. V našem dvodnevnem raziskovanju otoka smo obiskali tudi zanimiv manjši naravni skalnati bazen Giola lagoon, ki se nahaja na skrajnem jugu otoka, do njega pa vodi sprva makadamska cesta do parkirišča, kjer vam zaračunajo 4 evre za parking, potem pa se je potrebno spustiti peš še nekih 10 minut naprej. V nekaterih primerih smo sicer videli, da so avtomobile spuščali tudi naprej do manjšega lokala, kjer boste za prvo silo lahko dobili kakšen toast ali rogljiček ter klasične grške napitke v obliki hladnih kav, sveže stisnjenih sokov in piva. V bazen se lahko skače iz skalnatih pečin, voda pa je verjetno bolj dvomljive kakovosti, sploh v poletnem času, ko je bazen bolj slabo pretočen. Sicer pa enkrat za videt, to pa je tudi vse. Sicer pa obalna cesta, ki gre okoli otoka že sama po sebi predstavlja dobro izkušnjo, saj na trenutke ponuja res lepe razglede, predvsem na jugovzhodni oz. vzhodni strani. Naše bivanje na otoku je bilo res prijetno, sploh, ker so bile konec junija temperature največ 30, morda 31 stopinj, noči pa temu primerno zelo ugodne za spanje. Zato smo sklenili, da dodamo še en ekstra dan na otoku, preden se odpravimo na Halkidiki. Plan je sicer bil, da bi se mogoče tisti dan nekje ustavili za prenočitev ampak smo na otoku kapitulirali pred pravim dopustniškim ”dolce far niente” občutkom. Na srečo je bila naša parcela prosta še za en dan, tako da smo nazaj proti celini odrinili v soboto dopoldne.

Thassos – Kassandra 4.7.

Verjetno ne najbolj posrečen termin, saj je bila v nasprotju z našim prihodom gneča ljudi neprimerno večja. Sicer se je v pristanišče kar hitro prišlo, potem pa smo padli v nek čudni kaos, kjer so pristaniški delavci ustvarili neke 4 pasove vozil, kjer smo potem čakalni na nadaljnja navodila, ki pa jih ni bilo. Eni avti so speljevali v eno smer, drugi v drugo, saj je bilo v luki parkiranih kar nekaj trajektov, večina (če ne vsi) pa so peljali proti Keramotiju. Še večji kaos je bil pred blagajniški okenci, kjer se ni točno vedelo kaj se kupuje in za katero ladjo. Saša je bila po mojem čisto na koncu z živci v tisti kaotični gneči, kjer je na koncu kupila neko vozovnico za katero se je potem izkazalo, da ne ustreza popolnoma našemu kamperju (predvidevam zaradi dolžine), zato me je pristaniški delavec peljal nazaj v tisto gužvo, da doplačam še tistih par evrov. Uf, enkrat, ko smo bili na trajektu, je razburjenje poniknilo in ob capuccinu freddu smo se zleknili na udobne kabinske sofe.

Pot proti Halkidikiju ni bila nič posebnega razen Soluna, katerega smo prečili čisto čez center, saj so ljudje že kar nekaj časa opozarjali na gnečo in zastoje na solunski obvoznici, ki gre vzhodno od mesta. Sama pot čez center je bila tekoča, brez zastojev, vendar z nekaj desetimi semaforji, ki pot seveda upočasnijo, kar pa ni nič narobe, saj smo na ta način imeli vsaj nekaj od mesta, ki je delovalo zelo lepo in urejeno. Mogoče se pa enkrat naslednjič odločimo za kakšen daljši postanek. Pot do naše naslednje destinacije je bila nezahtevna, večinoma zelo dobre ceste (krajši čas smo vozili sicer tudi po avtocesti), nekajkrat pa smo se vzpeli kar visoko in potem končno dokaj strmo spuščali proti prvemu prstu Halkidikija (gledano z zahoda je to Kassandra), ki je tudi najbolj turistično razvit. Rezervirali smo pet noči v kampu Ouzouni Camp, ki se nahaja na začetku Kassandre pod mestom Nea Moudania. Ta kamp je pa že precej spominjal na kakšne hrvaške ali italijanske kampe, kjer so parcele ravne in urejene, vsaka svojim električnim priključkom in dostopom do vode. Večina parcel je bila nadkritih z gosto mrežo, ki je dajala lepo senco pred močnim grškim soncem, tiste v prvi vrsti pri plaži pa so imele precej naravne sence in tam smo se parkirali tudi mi, saj so bile te parcele nekoliko manjše od ostalih in tako bolj primerne za kombije. Kamp ponuja vse storitve, tudi minimarket, kjer so me znova presenečale ugodne cene. Tako smo si vsako jutro privoščili kakšen rogljiček ali sirno oz. špinačno pito, imajo tudi zelenjavo, meso, zelo prijazne prodajalke pa pripravijo tudi pravi espresso. Nekako sem cene vedno primerjal s cenami pri naših sosedih, kjer praviloma trgovine v kampih (ali blizu njih) ponujajo izdelke po bistveno višjih cenah, kot v večjih trgovinah v okolici. Kamp je lociran zraven dolge, mivkaste plaže, kjer se nahaja tudi taverna, vendar pa kaj dosti drugega v njegovi bližnji okolici ni za videti.

Kassandra – Sithonia 5.7. – 7.7.

Po dobri izkušnji s Thassosa, smo se tudi tukaj odločili za podoben pristop pri raziskovanju okolice in si rezervirali avto za dva dni, pri eni od agencij, ki so nam jo priporočili na recepciji kampa (ime). Tokrat je bila izkušnja z rentacarom še izdatneje pozitivna, saj so nam avto pripeljali skoraj en dan prej (brez doplačila), dobili pa smo VW T-roc kabrioleta namesto nekega majhnega kompakta, ki sem ga rezerviral (tudi brez doplačila). Brez komplikacij, podpisi urejeni v nekaj minutah preko tablice, vse transparentno, pogodba in stanje avta na mail, avto pa čist in urejen. Takoj popoldne smo odprli streho in se odpeljali na zahodno stran polotoka, najprej do luštne vendar precej nabite plaže pod mestom Kallithea, potem pa občudovati sončni zahod na skrajno jugozahodno točko polotoka (Possidi beach), kamor se z avtom lahko zapelješ do parkinga pred kampom Poseidi, potem pa 12-15 minut peš po plaži do najboljše točke za opazovanje, ki rahlo spominja na Zlatni Rat pri sosedih, le da je veliko večjih dimenzij in z manj zelenega rastja. Zagotovo pa smo tisti večer naredili več kot 100 različnih fotk sončnega zahoda (k da jih ne bi imeli že dovolj). Naslednji dan smo še ostali na Kassandri in ‘obdelali’ še nekaj plaž. Najprej smo se na vzhodni strani ustavili čisto na blef v kraju Hanioti, parkirali zraven beach cluba Nisos, kjer so ponujali ležalnike v prvih vrstah za prej omenjenih 100 eur konzumacije – sicer ni kaj reči, na tistih ležalnikih z debelimi blazinami bi z lahkoto počival od ‘naporne’ vožnje – ampak mi smo se želeli samo nekoliko osvežiti in smo se tako pridružili nezahtevnim turistom ob robu kluba, kjer se je našel prostor za naše brisače. Voda krasna, avto parkiran v senci, kaj lepšega! Potem smo se premaknili še proti Pefkohoriju, ki je eno izmed glavnih središč Kassandre, predstavljam si tudi nočnega življenja. Želeli smo namreč kupiti razglednice, ker je to pač postala naša stalna navada, da iz naših potovanj vedno pošljemo razglednice našim najdražjim. Na Thassosu s tem nismo imeli sreče, tukaj pa smo jih ugledali iz avta v eni izmed prodajaln na glavni cesti skozi mesto. No, pa še nekaj spominkov so nam potem prijazni trgovci zavili v vrečo. V Pefkohoriju je sicer kar težko najti ustrezno parkirno mest, tudi mi smo ga pustili nekje, ker se nam je zdelo da ne oviramo nikogar. Po tej operaciji pa smo se odpočili na naši naslednji plaži Glarokavos beach, kjer smo nekje na makadamu v senci pustili avto in v parih minutah prišli na prijetno plažo, tokrat kar najeli ležalnike (25 eur za tri s senčnikom,grr) in se tam pozicionirali skoraj do večera. Plaža urejena in lepa, voda čista, krasna. Dva lokala v neposredni bližini, ki poskrbita za žejo in tudi lakoto. Od tu pa smo krenili proti jugu in zavili potem na zahodno stran polotoka, kjer smo iskali neko prijetno mesto za večerjo. In ga tudi našli! Mesto Siviri nas je gostoljubno sprejelo, najprej s prostim parkingom, potem zanimivi trgovinicami s spominki in drugo nadvse zanimivo kramo, potem pa še z restavracijo tik ob plaži – nekatere mize so bile dobesedno locirane na plaži – s prekrasnim sončnim zahodom. Prijazni gostitelji restavracije Sto Kima so nam našli mizo v senci, pripravili odlične grške jedi, nas napili z ouzom, ter nas, kot je navada, počastili še z obvezno sladico. Odlična izkušnja, res si želimo, da se tukaj še kdaj vrnemo.

Še en dan najema smo izkoristili za drugi prst Halkidikija (Sithonia), ki je med turisti tudi zelo popularna, izkušeni pa vendarle pravijo, da je malo bolj divja od njene zahodnejše sestre. Dopoldne je bila najprej na vrsti Karidi beach, na žalost prepolna ljudi, vendar pa vseeno vredna ogleda, saj gre za zelo fotogeničen zaliv z belim drobnim peskom, turkizno in izjemno plitvo, mirno vodo. Super za otroke in poležavanje v vodi; nekaj borovcev daje nekaj sence, vendar je večina takšnih senčnih prostorov zapolnjena precej zgodaj. Potem pa smo se odpeljali proti dvema kampoma, ki sta bila na spisku za kakšno prenočitev, vendar so nas iz obeh po telefonu prijazno odpravili, da so pač zasedeni. Smo pa vedeli, da imata oba lepo plažo, zato smo sklenili, da jih gremo vseeno pogledat, da bomo vedli za drugič.  Plaža Akti Oneirou je zelo urejena in “chic” plaža ob luxury campingu Akti Oneirou. Kot so nam na recepciji povedali, so bolj kamp za mobilne hiške, glamping in šotore ter za letne pavšaliste, in brez parcel za avtodome. Sicer pa lepo čisto turkizno morje, peščena obala, udobni ležalniki, beach bar in dobra restavracija. Bolj občutek beach cluba oziroma boutique resorta kot pa divje grške plaže. Ker nismo nameravali plačevati za ležalnike smo na hitro naredili par fotk in odšli proti Armenistisu, kjer te cesta pripelje pred kamp, oziroma v nadaljevanju se po relativno ozki cesti da priti še nekoliko dlje mimo kampa ampak je cesta prepolna avtomobilov, tako da se dva nasproti vozeča ne moreta niti srečati, kaj šele s kakšnim avtodomom. Nad kampom je manjši parking, kjer se da parkirati. Armenistis je velik kamp, ob našem prihodu je bilo na recepciji kar malo kaotično, glasna varnostnica pa je usmerjala nove prišleke. Mi se kaj dosti nismo ozirali in smo šli mimo rampe v kamp, ki je deloval res poln, sicer pa veliko parcel, večina njih v senci. Kamp ima pravzaprav vse – trgovino, lokale, restavracijo, igrišča ter prekrasno plažo in resnično svetlo modro morje. Tako na hitro – če radi kampirate v kampih in iščete urejen kamp na tem delu Grčije je kamp Armenistis verjetno kar optimalna izbira, če odmislite gnečo v sezoni.

Kassandra – Ohrid 8.7.

Naslednji dan smo se še zadnjič skopali na plaži Ouzouni kampa, opravili še zadnji obisk prijetne trgovinice v kampu in se zahvalili zelo prijaznim ljudem na recepciji. Plačali smo cca 45 eur / noč za dva odrasla in otroka. Halkidiki smo kmalu zapustili in se odpravili proti Makedoniji. Najprej smo prečkali Solun, dejansko kar čez center, saj je bila pot časovno krajša kot po obvoznici, kjer so zaradi del na cesti nastajale kolone. Vožnja čez center pa je bila kar tekoča, brez večjih zastojev, ustavljali smo se sicer zaradi številnih semaforjev ampak smo pa vseeno dobili vsaj neko sliko drugega največjega grškega mesta, ki nas je kar navdušilo s svojo arhitekturo in premnogimi spomeniki, ki pričajo o njegovi bogati zgodovini. Ker se takole adhoc na poti težko najde prosto parkirno mesto za avto, kaj šele za avtodom, smo našo pot nadaljevali naprej, mogoče pa se drugič ustavimo za kaj več časa in mestu damo priložnost, da se nam nekoliko bolj podrobno predstavi. Levček je potem kar hitro požiral kilometre, opazovali smo zanimivo in razgibano pokrajino, ki je proti Makedoniji postala bolj hribovita, hkrati pa iskali točko, kjer bi lahko končno izvedli slikanje ob številnih sončnicah, ki so nas spremljale na naši poti. Polja sončnic so tista, ko Saša poskakuje na sedežu z željo po fotošutingu, čeprav smo to vajo izvedli že ničkolikokrat. No, res pa tega nismo izvedli še na grških. Končni cilj današnjega dneva Ohrid, se je hitro bližal in brez večjih težav smo prečkali mejo in že tankali diesel po 1,30 EUR na novi pumpi v Severni Makedoniji. Pot nas je vodila čez Bitolo in potem še uro in pol preko bolj hribovitih predelov, da smo končno prišli v Ohrid, še eno zgodovinsko mesto na naši poti in mesto, ki ima presenetljivo veliko prebivalcev (bojda okoli 42.000), k temu pa je potrebno prišteti še številne turiste, ki mesto in jezero obiščejo predvsem v poletnem času. Po pregledu opcij za prenočitev, smo se odločili za Camper stop Divono, ki leži južno od mesta ob jezeru. Za 25 eur ponujajo vse osnovne storitve, vključno z wc-ji in tuši. Parcele so v neposredni bližini plaže, v kampu pa tudi izposojajo kolesa, s katerimi ste v 15 minutah po urejeni kolesarski stezi ob jezeru v centru Ohrida. Mi smo se odločili kar za peš varianto, saj vreme ni bilo prevroče, pot pa je bila zelo prijetna. Uspelo nam je priti vse do Kanea, kjer smo občudovali s hriba pogled na cerkev Svetega Jovana in veličino jezera v ozadnju. Kasneje smo povečerjali v eni izmed številnih restavracij – z poznejšo uro se manjšajo možnosti za prosto mizo brez rezervacije. Ker je bila že trda noč, smo najeli taksi do kampa – za pot je zgovorni taksist zaračunal 8 eur.

 Ohrid – Skopje – Vranje 9.7.

Hladno jutro je postreglo z jasnim nebom in prekrasno modrino jezera, ki je vabilo na kopanje. Z Lauro sva sicer pogumno zakorakala v vodo ampak sva po nekaj minutah prišla ven v toplo zavetje brisače, Saša pa je vseeno zaplavala malo dlje. Ja, jezero je hladnejše kot grško morje, verjetno pa je na temperaturo vplival tudi prehod fronte prejšnji večer. Kakorkoli, kljukica narejena. Po kopanju smo Levčka usmerili proti Skopju, glavnemu mestu S.Makedonije. Pot do tja je relativno nezanimiva in dolga. Ne toliko po kilometrih ampak po času, saj razen zadnjega dela poti med Tetovim in Skopjem, poteka po regionalni cesti, ki se ovinkasto prebija skozi hribe zahodnega dela države, kjer večinoma živi albansko prebivalstvo – na to kažejo dvojezične prometne table ter ogromno število minaretov. Vzporedno potekajo dela za hitrejšo povezavo s prestolnico, tako da bo Ohrid nekoč povezan s sodobno avtocesto. Krajši del poti (takoj za Ohridom) je sicer že dokončan.

Prihod v Skopje je pomenil predvsem stres z iskanjem prostega in varnega parkirišča. Preverili smo dve, ki sta bili med priporočenimi na Park4night in da sta bili v bližini starega dela mesta. Prvo je bilo polno zasedeno in z manjšimi parkingi, tako da bi tam težko parkiral kombi kaj šele kakšen večji avtodom, na drugem pa so rahlo sumljivi tipi zahtevali 10 eurov za dve uri. Na Park4night sicer omenjajo prijazne ljudi in da se lahko prespi za 20 eurov na noč (zraven avtopralnice), po bolj podrobnem pregledu objavljenih review-jev pa smo ugotovili, da so si ocene verjetno pisali sami. Skratka sumljivo in drago. Skoraj smo že obupali, ko smo vseeno še preverili veliko parkirišče pred fakulteto, ki je bilo sicer le malenkost bolj oddaljeno od centra mesta. To parkirišče pa nam je takoj popravilo razpoloženje – skoraj prazno, varovano kar s tremi zdolgočasenimi varnostniki, ki pa so bili zelo prijazni in nam celo svetovali, da kombi parkiramo na koncu parkirišča v senci. Na koncu je pomenilo bližje centru, tako da je stari del mesta dosegljiv v približno 15 minutah hoje. Stari del nas je navdušil, sicer čisto turistično ampak nam so trgovinice s spominki, zlatarne, kafiči in restavracije všeč, poleg tega pa je občutek čisto vzhodnjaški-otomanski. Hrana v restavracijah je poceni in zelo okusna. Iz starega dela proti jugu pa se odpira novo Skopje oz. novejši del centra, ki je deloval nekako kot muzejska razstava takšnih in drugačnih zgodovinskih obeležij in spomenikov, vključno z tistim največjim, impozantnim kipom Aleksandra na konju. Slednji je le eden izmed kamnov spotike z Grki, ki imajo seveda svojo makedonsko pokrajino in ki si ne pustijo vzeti niti enega dela svoje bogate zgodovine. V čudovitem sončnem vremenu smo zaključili, da nam je bilo Skopje sicer veliko bolj všeč od Sofije. Levček nas je počakal nedotaknjen, za tri ure pa smo plačali le dober evro. Skratka, za obisk Skopja definitivno priporočamo to parkirišče.

Pozno popoldne smo prečkali mejo s Srbijo, kot že celotno pot, je bila tudi tokrat sreča na naši strani, po približno 15 minutah smo zapustili S.Makedonijo in se namenili proti Vranju, kjer je na nas čakalo prosto mesto v kampu Enigma Camping. Odličen, urejen kamp z manjšimi parcelami v stilu PZA ampak še vedno z zadosti prostora za mizo in stole. Kamp ima tudi restavracijo in dva večja bazena, kar bi ob vseh ostalih storitvah (nič nismo pogrešali) v kakšni drugi državi pomenilo vsaj 50, v visoki sezoni pa še nekaj 10 evrov več. Tukaj pa so zahtevali 25 evrov, in kar hitro je padla odločitev, da podaljšamo še za eno noč in si malo odpočijemo od stalnega premikanja. Zato smo naslednji dan v celoti preživeli na bazenu, ki smo ga imeli skoraj zase. Toplo priporočamo!

Vranje – Leskovac – Novi Sad 11.7.

ZV Srbiji smo se nato še na kratko ustavili v Leskovcu, kjer je bila ravno sobota in zato strašna gneča okoli njihove tržnice. Želeli smo jo obiskati, da bi si kupili nekaj srbskih dobrot ampak smo potem raje pametno parkirali pred njihovo lokalno trgovino Roda, kjer sem našel tudi domači kajmak, zlatiborske mesnine, izbral dve slivovki iz široka izbora ter najpomembnejše – moje priljubljeno Zaječarsko pivo. Cene so sicer dokaj primerljive z našimi, ampak določenih stvari pač pri nas ne moreš kupiti.

Za konec pa smo se dobili še na kosilu pri kolegih v Novem Sadu, na Štrandu in se preko Bačke Palanke odpravili proti domu. Če se vozite proti domu iz Vojvodine je ta pot manj stresna, saj smo tudi tukaj prestopili mejo v petih minutah, v kolikor pa bi šli na Hrvaško preko Batrovcev, pa bi vmes lahko pogledali vsaj en celovečerni film, če ne še kako serijo za povrhu.

Prihod domov 12.7.

Po prihodu domov smo res iskreno veseli za vsa doživetja in prijetne poletne počitnice, ter tudi, da sama pot ni bila preveč naporna in stresna. Levček se je še enkrat več izkazal, deloval brezhibno in nam dal še več samozavesti za oddaljene cilje. Grčijo bomo še raziskovali, ampak naslednje leto je cilj spet Bretanija, saj nam je prvič tako prirasla k srcu, da že komaj čakamo na festival jadrnic, ki bo že v letu 2027. Do takrat pa bo preteklo še nekaj kilometrov…