Z avtodomom po Bosni 18.8. – 25.8.2023

Odhod

No, pa smo enkrat za spremembo krenili proti jugovzhodu, ampak ne samo do Dolenjske, do naših sorodnikov, temveč preko meje oziroma, če smo natančni, preko dveh mej. Bosna in Hercegovina je bila na našem seznamu želja že kar nekaj časa in letos smo bili odločeni, da končno obiščemo državo, ki verjetno predstavlja eno izmed najpopularnejših destinacij za jugo-nostalgične Slovence. BiH je nekoč predstavljala drugo največjo republiko v SFRJ in je bila v takratni državi lokacijsko umeščena ravno v središče, del na katerem so skupaj živeli Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Poleg tega najdemo v BiH kar nekaj spomenikov, muzejev in drugih turističnih atrakcij, ki nas nekatere rojene v ‘Jugi’ spominjajo na neke druge čase. Ampak BiH ponuja še toliko več, predvsem veliko naravnih lepot, nešteto jezer, rek in slapov in to je tisto, kar je nam bilo najbolj všeč, poleg toplih in prijaznih ljudi ter svetovno znane bosanske kulinarike. Vendar pojdimo po vrsti… 

Po prehodu meje na Hrvaškem, smo se z našim Levčkom zapeljali mimo Karlovca in nadaljevali po precej solidni regionalni cesti proti Plitvicam. Čeprav je bil petek popoldne v drugi polovici avgusta, je bil promet zelo tekoč, brez zastojev. Kot bi mignil smo prišli v Slunj, kjer smo v mestu in tudi njegovi okolici opazili kar nekaj večjih migrantskih skupin, kako prosto hodijo ob robu ceste proti obljubljenim deželam na zahodu. Ker se je že zmračilo, smo si hitro poiskali prenočišče, nedaleč ob meje z BiH. Našli smo ga preko znane aplikacije Park4night in je ponujal hmm zanimivo izkušnjo spanja na deželi.  Po zajtrku in ogledu konjev smo se z modrim evrskim bankovcem (princip daš što daš) zahvalili gazdi in se odpeljali proti meji z BiH, kamor smo prispeli nekako okoli devete ure zjutraj in se razveselili dejstva, da je pred nami čakalo le nekih pet morda šest avtomobilov. Vse skupaj je trajalo le nekaj minut in že smo se peljali naprej proti Bihaću. Ker je bil naš urnik zelo natrpan, dopusta pa nikoli preveč, smo to bosansko mesto izpustili, ustavili smo se le na črpalki, kjer smo dotočili gorivo, saj je bilo cenejše kot pri nas ali na Hrvaškem (približno 1,43 EUR). Tukaj smo si tudi uredili prenos podatkov v obliki bosanske SIM kartice. Dobili smo zelo zanimivo rešitev – Novotelovo SIM kartico s 3GB podatkov le za 5 konvertibilnih mark (KM), ki nam je služila praktično večino naše poti, brez težav s signalom. Na tem mestu mogoče še eno opozorilo – če greste na pot po BiH vzemite nekoliko več evrske gotovine, saj smo opazili, da na veliko mestih ne jemljejo kartic (razen trgovin, črpalk,..). 

Nacionalni park Una 19.8. – 20.8.

Tako, pa smo pripravljeni na naš prvi cilj – Japodski otoci, ki se nahajajo približno 15 km jugozahodno od mesta Bihać. Do tam vodi lepa cesta, le zadnjih nekaj kilometrov se sicer še vedno asfaltirana cesta nekoliko zoži, vendar na srečo obstaja nekaj prostora za umik v primeru srečanj. Na cilju nas je pričakalo urejeno in prostorno makadamsko parkirišče, kjer se najde prostor tudi za našega Levčka. Vstop v park je potrebno plačati in sicer 2 KM/ osebo. Zanemarljiv strošek, saj je park zelo lepo urejen, ni pa prav posebej velik. Lahko si najamete čoln in si park ogledate z reke Une, za lačne in žejne pa je poskrbljeno z lokalom oz. restavracijo ob kateri se nahaja tudi manjše otroško igrišče. V poletni pripeki ponuja zelo veliko sence, najbolj zahtevni pa si lahko omislijo prenočitev od eni izmed glamping koč.  

Po obisku Japodskih otokov, smo se po cesti povzpeli mimo Nacionalnega parka Una proti vasi Orašac, kjer se sredi vasi odcepi cesta desno proti Štrbačkemu buku (slapu), do katerega vodi relativno ozka asfaltirana cesta, razdalje približno 9 km. Zadnja dva kilometra pred parkiriščem je makadam, predvsem na poti nazaj je potrebno biti previden, saj cestne bankine na makadamskem delu poti niso ravno utrjene. Rezervna opcija je, da preden se začne makadam parkirate na enem od parkirišč – po večini zahtevajo 5 KM – priporočljivo predvsem za večje avtodome, saj je tudi zgornje parkirišče pri slapu, na katerem smo mi parkirali, precej neurejeno (zelo visi, luknjasto). Priporočam tudi, da se proti Štrbačkem buku odpravite bolj zgodaj, če se želite izogniti vračajočim vozilom. Predvsem poleti zna biti tam kar veliko obiskovalcev. Se pa res izplača narediti to pot, saj so slapovi veličastni, večinoma lesena pot mimo slapov je lepo urejena in vzdrževana, obstaja kar nekaj odličnih foto točk, kjer boste lahko ovekovečili veličino te naravne znamenitosti. Vstopnina je 8 KM na osebo. Ob parkirišču lahko poskrbite za osnovne potrebe (obstaja wc), nekaj štantov, ki ponujajo sladoled, sadne sokove in spominke, lačni pa se lahko namestijo v restavraciji Buk, ki ponuja lepo teraso z razgledom. Hrana tam je korektna, vendar po naših izkušnjah predraga, hkrati pa so želeli bistveno več evrov, kot smo naročili po ceniku v lokalni valuti, seveda vse brez računa. Če res ni nujno, pojdite raje kam drugam na kosilo. 

Še ena veličastna točka na Uni se nahaja dokaj blizu in sicer v vasi Martin Brod (približno 27 km od Štrbačkega buka), cesta pa vodi mimo Kulen Vakufa. Od slednjega vodi do Martin Broda sicer dobra cesta, ki pa jo vmes na dveh mestih nepričakovano prekine makadam – brez skrbi, niste zašli. Ob vstopu v Martin Brod je priporočljivo avtodom parkirati ob cesti oziroma na parkirišču, ter se potem peš odpraviti v hrib, kjer se po približno 10,15 minut doseže vstopna hiška. Mi smo sicer naš van pustili ob cesti malo višje v hribu, obstaja pa tudi zgornji parking, vendar ga ne priporočamo, saj je z večjimi vozili tam zelo težko manevrirati. Vstopnina za ogled slapov je 3 KM, od vstopne točke do slapov je potem le še 200 metrov. Mi smo bili zopet navdušeni in hkrati zadovoljni, da tega ogleda nismo izpustili. 

Ker se je dan že močno prevesil v drugo polovico, smo parkirali v kampu blizu mesta Kulen Vakuf (Avto Kamp Lav, 44.56510326872061, 16.091068364749233), kjer smo naleteli na zelo prijazno gostiteljico in le malo zasedenih mest za avtodome. Nudijo tako rekoč vse – elektriko, vodo, posebne sanitarije z wc-ji in tuši, otroško igrišče, večjo rekreativno travnato površino za odbojko in nogomet, manjši bazen, ki se polni kar iz reke Une, lahko si brezplačno izposodite kajak…skratka, odlična ponudba za le 22 EUR / noč.  

Jajce, Plivsko jezero 20.8. – 21.8.

Naslednje jutro smo se odpravili proti Jajcu, kar je pomenilo približno 150 km poti iz našega kampa. Cesta do Ključa je odlična z veliko ravnimi odseki, zato potovanje poteka hitro. Takoj za Ključem del poti poteka po Republiki srbski, na kar nas opozarjajo zastave ob poti, prav tako napisi v cirilici.  Tik pred Jajcem, nekje na sredini Plivskega jezera, pa se zopet vstopi v Federacijo BiH. V Jajcu smo parkirali kar na parkirišču avtobusne postaje, saj smo bili dovolj zgodni – glede avtodoma ne komplicirajo, potrebno pa je plačati parkirnino 5 KM, ki velja za cel dan. Od parkirišča je le kratek sprehod mimo stojnic z raznimi spominki do prekrasne razgledne ploščadi nad veličastnim slapom, zaščitnim znakom Jajca. V kolikor se mu želite nekoliko približati, se lahko odločite obiskati spodnjo razgledno ploščad (kar nekaj stopnic je za prehodit), vendar je potrebno zato plačati vstopnino 10 KM. Mi smo namesto tega obiskali muzej AVNOJ-a, ki se nahaja v neposredni bližini zgornje razgledne ploščadi. Za vstop smo plačali 8 KM po osebi, moram pa reči, da me je muzej pustil rahlo ravnodušnega. Seveda, obujanje zgodovine zna biti zanimivo sploh za tiste, ki smo vsaj nekaj časa še prebivali v nekdanji SFRJ in smo se učili o dogodkih iz druge svetovne vojne, za otroke pa ni kaj dosti za videti. Vstop priporočam v primeru, če je zunaj vroče in bi se želeli malo ohladiti. V Jajcu priporočamo še postanek za kosilo v čevapdžinici Dedo, ki je kar malo skrita med hišami, za nagrado pa vas čaka lep razgled nad Vrbasom ter pristni čevapčiči v lepinji z raznimi prilogami. In seveda odlično, mrzlo Sarajevsko. Hrana je poceni – mala porcija čevapčičev v lepinji stane 5 KM!  

Po obisku Jajca se odpravimo v bližnji kamp (Avtocamp Plivsko jezero, 44.35116318901922, 17.226893173338837), kjer smo prespali noč. Kamp je eden izmed večjih v BiH in še najbolj spominja na mnoge kampe starejšega datuma na Hrvaškem. Prostora je res veliko, skoraj povsod je veliko sence na ravnih parcelah. Iz kampa smo se peš odpravili proti Plivskemu jezeru, kjer kar veliko dogaja. Najprej pridemo do malega plivskega jezera, kjer se lahko predajate sončnim žarkom na plaži, gostinska ponudba ne manjka, tam je tudi nekaj igral za otroke. Ob prehodu malega plivskega jezero v Plivsko jezero se nahaja ena izmed najbolj znanih turističnih točk v tem delu Bosne – Mlinčići, ki jih enostavno ne smete izpustiti. Devetnajst mlinov na vodi, ki so pokriti s skodlami in naj bi bili zgrajeni že v srednjem veku v času Otomanskega cesarstva, predstavljajo res posebno doživetje. Ob obali Velikega jezera si lahko izposodite pedolin, lahko pa posežete po pravem električnem čolnu, s katerim bo plovba na jezeru pravi užitek – za pol ure je bilo potrebno odšteti 50 KM.  

Sarajevo 21.8. – 23.8.

Po prespani noči, smo prijaznemu gospodiču na recepciji kampa plačali 25 EUR in se odpeljali proti Sarajevu. Pot je bila kar naporna, saj je cesta zelo ovinkasta, malo je ravnih delov, vmes pa se parkrat tudi pošteno vzpne. Ko se končno pri Zenici vključimo na avtocesto, je potovanje precej udobnejše. Na desni strani nas pozdravijo znane piramide pri kraju Visoko, vendar jim žal nismo namenili našega dragocenega časa, morda kdaj drugič. Pred Sarajevom zavijemo še proti izviru Bosne, ki se nahaja pod planino Igman in kjer je bila tudi sredi tedna kar gneča. Imeli smo res kar veliko srečo, da smo lahko avtodom parkirali neposredno pred vhodom v park (5KM ura, sicer 2KM za avto). Vstop v park je sicer plačljiv, vendar so nas vse tri spustili za simbolično ceno 5KM. Sam park je mreža poti, ki vodijo do izvirov, mirujočih ribnikov in manjših otokov, ki jih povezujejo mostički. Ponuja veliko naravne sence, klopi za počitek, igral za otroke, na osrednjem mestu pa tudi veliko kavarno s prostorno teraso. Predvsem v poletni vročini super mesto za ohladitev in počitek, ali pa tudi za družinski piknik. 

Prijetno ohlajeni smo po samo nekaj minutah vožnje prispeli v Camping Sarajevo (43.842258, 18.267469), družinski kamp, ki ga vodita zelo prijazna Alma in Senad, vedno vesela slovenskih gostov. Lokacija kampa za obisk Sarajeva je sicer dokaj odročna, vendar varna, kamp ponuja kar nekaj ravnih travnatih parcel oziroma parkirišče na makadamu. Osrednja zgradba poleg recepcije ponuja prostor za druženje, dobite lahko kavo in pijačo. Sanitarni blok je moderen, poleg tušev in wcjev lahko operete tudi vaša oblačila. Glede na vse storitve je cena nočitve 32 eur (za nas tri skupaj s turističnimi taksami) dokaj ugodna, vendar pa tudi relativno draga glede na cene v Bosni. Računati morate tudi na to, da boste do Sarajeva lahko prišli bodisi s taksijem, kar smo storili mi – do centra mesta smo plačali 30 KM – ali pa se peš odpravite na bližnjo železniško postajo Blažuj, od koder vozijo vlaki proti centru mesta večkrat na dan. Naše izhodišče v mestu je bil shopping center Aria, od tam pa peš proti Baščaršiji. Na poti si lahko ogledate kar nekaj sarajevskih znamenitosti (Vječna vatra, Pijaca Markale, muzeji, Latinska ćuprija,..), privoščite si lahko malico v eni izmed neštetih buregdžinic, ali pa kar zavijete v eno od znamenitih ćevapdžinic (Željo, Hadžić,…). Nam so lokalci svetovali obisk Hadžića, ki nas res ni razočaral, cene pa so tudi bile zelo sprejemljive. Je pa potrebno računati na precejšnjo gnečo po uličicah Baščaršije in predvsem okoli Sebilja, znamenitega lesenega vodnjaka v otomanskem slogu.  

Drugi dan Sarajeva smo izkoristili za namakanje v nekoč slovenskih termah Ilidža, ki ponujajo veliko bazenov in toboganov, imajo tudi zelo velik bazen z umetnimi valovi, ki je prava atrakcija. Popoldne smo se z avtodomom preselili pod planino Trebević (vrh se nahaja 1627 m nad morjem), kjer se blizu zabaviščnega parka Sunnyland nahajata dva privatna kampa, precej omejenih kapacitet. Prvi, Camp Zlatište (43.84426024625801, 18.418837467216317), ima nekoliko več prostora in bolj prijazen dostop, ljubitelje razgledov pa razveseli fenomenalni pogled na Sarajevo. Je pa dobro, da pridete dovolj zgodaj (najbolje nekje okoli 12.ure), ko nekateri gosti odhajajo, drugače boste ostali brez parkirnega prostora, kot smo tudi mi. Smo pa v bližini našli še en manjši kamp Olywood (43.84402637093622, 18.41793682733366), ki pa je res namenjen manjšim avtodomom (do 6 metrov). Mi smo našega Levčka (6,4m) s kar nekaj manevriranja vseeno stlačili na edino prosto mesto, za kar smo plačali 30 EUR (z elektriko), po našem mnenju preveč, vendar Sarajevo praktično nima druge alternative od prej omenjenih. Če želite dostopati do centra Sarajeva, se lahko spustite tudi peš navzdol, pot naj bi trajala približno 45 minut, lahko pa naročite taxi, ki vas do tja zapelje za 10 KM. Iz kampa se lahko odpravite peš do bližnjega Sunnylanda, kjer bodo otroci prišli na svoj račun, saj ponuja veliko igral in poletno sankališče (5KM na vožnjo). Lahko se dogovorite tudi za ježo konjev. Trebević sicer ponuja kar nekaj lepih razglednih točk nad Sarajevom, ena izmed znamenitosti je tudi olimpijska bob in sankaška proga, do katere lahko pridete tudi z gondolsko žičnico iz centra Sarajeva (blizu Vječnice). Če se odpravite z avtodomom, pa lahko parkirate na parkirišču blizu hotela Pino Nature, od koder je krajši sprehod skozi gozd. Če se vzpnete še nekoliko višje po cesti od hotela pa pridete do planote Brus, ki vas pričaka s prostori primernimi za družinski piknik, nekaj restavracijami, plačljivim otroškim igriščem, adrenalinskim parkom in mini ZOO-jem ter predvsem, osvežilnim gorskim zrakom. Skratka, na Trebeviću boste našli veliko vsebine, predvsem za aktivno preživljanje prostega časa.  

Dolina Neretve, Hercegovina 23.8. – 25.8.

Od Sarajeva smo se počasi poslovili in se odpravili proti jugu, prvi postanek pa smo po spustu proti dolini Neretve naredili v mestu Konjic. Tukaj smo že čutili, da gredo temperature precej nad 30 stopinj, zato smo naredili le kratek ogled mesta. Želeli smo si pogledati tudi znameniti Titov bunker, ki se nahaja pod planino Zlatar, par kilometrov stran iz centra mesta. Hitro smo našli agencijo, ki organizira precej omejen vstop (3x dnevno, omejeno število ljudi) a smo bili žal za nekaj minut prepozni, ogledi potekajo le ob 9.00, 12.00 in 15.00 uri. Od mesta Konjic je le kratka vožnja do bližnjega Jablaničkega jezera, ki je umetno in je nastalo ob gradnji jeza na Neretvi. Popularno je predvsem za počitek, ribolov in športe na vodi. Če je vročina prehuda, lahko najdete par urejenih kopališč ob obalah jezera. Mi smo se ustavili v restavraciji Jezero, ki v prijetnem ambientu ponuja raznovrstno bosansko hrano z lepim razgledom na jezero. 

Ko smo napolnili naše želodčke, smo se odpravili naprej po dolini Neretve, kjer je Levčkov termometer že kazal 40 stopinj in več. Še dobro, da imamo dobro delujočo klimo! Kmalu smo prispeli do našega naslednjega prenočišča – Camping Neretva (43.36468329584249, 17.81571116501129). Ura je bila tri popoldne, zunaj je bilo v senci 40 stopinj in ni nam preostalo drugega, kot da se najprej vržemo v prijetno hladno Neretvo, ki teče mimo tik ob kampu. Za dodatne osvežitve so poskrbeli mrzli tuši v kampu in naša senčna parcela. Kamp je dokaj velik, z običajnimi storitvami za avtodome, nahaja se le par kilometrov iz centra Mostarja. Do tam priporočamo taxi, ki vas stane le 6-7 KM, definitivno pa odsvetujemo iskanje prostega parkirnega mesta z avtodomom v samem mestu. Samo mesto, oziroma bolje rečeno, stari del mesta je kot nalašč za ležeren sprehod po večinoma kamnitih uličicah polnih trgovinic s spominki in najrazličnejše robe. Skoraj na vsakem koraku se lahko osvežite s pijačo, popijete kakšno kahvo ali pa se predajate gurmanskim užitkom. Obvezen postanek je seveda Stari most čez Neretvo, ki je bil zgrajen v 16. Stoletju in bil med vojno po razpadu Jugoslavije tudi uničen. V letu 2004 so dokončali rekonstrukcijo mostu, zato danes na tem mestu lahko slišite najrazličnejše svetovne jezike v množici ljudi, ki so si ga prišli ogledat v upanju, da bodo lahko ugledali tudi kakšen skok z najvišje točke loka (približno 20m). Res te kar dobro stisne, ko vidiš v živo te norce! 

Poletna sopara in vročina se je v nekaj minutah prelevila v pravo neurje, in bili smo primorani končati z ogledom mesta in najti zatočišče na terasi enega od lokalov, kjer smo lahko še vedno občudovali prej omenjeni most. Neurje je trajalo dve uri in je ulice Mostarja spremenilo v potoke vode. Zato smo se odločili za povratek v kamp, kjer smo polni vtisov prenočili. Nočitev z elektriko vas bo prišla 32 eur.

 

Prebudili smo se v vroče jutro, ob osmih je bilo že 30 stopinj in se najprej odpravili proti bližnjemu Blagaju, kjer priporočamo obvezen ogled izvira reke Bune (Vrelo Bune). Z avtodomom lahko za 7 KM parkirate na prostornem zgornjem parkirišču (43.25767865294333, 17.89602384419372), od koder se lahko spustite peš po cesti proti izviru (10 minut peš). Izvir smaragdne barve se spektakularno nahaja pod visoko pečino v globoki kraški jami. Če želite, se v jamo lahko podate tudi s čolnom, vendar se lepoto tega izvira skupaj s Blagajsko Tekijo, otomanskim arhitekturnim biserom, najbolje občuti na bregovih reke Bune. V veliki vročini se prileže posedeti v eni izmed restavracij, ki se dobesedno nahajajo na reki Buni. Hladna voda iz izvira zelo pomaga, da se pregreto telo hitro ohladi, v kombinaciji z mrzlim pirom, pa sploh. Še nasvet – izvir si lahko ogledate brezplačno, v kolikor pa bi želeli vstop v Tekijo pa je potrebno plačati 20 KM. 

Izvir Bune nas je motiviral, da bi našli kakšno fino mesto za kopanje. Po nasvetu naših prijateljev iz Sarajeva smo se odpravili v Club Divine (43.132315818094625, 17.665987591943328), ki se nahaja ob reki Trebižat, nedaleč od našega zadnjega cilja v Bosni – veličastnih Kravic. Ampak najprej naj povem, da smo bili navdušeni nad klubom Divine in se res splača narediti kratek obvoz po makadamski cesti. Gre za prijeten, rekreativni prostor, ki ponuja veliko travnatih površin v senci, igrišče za odbojko, ležalnike (za plačilo), osrednji del z barom in restavracijo, kjer pripravljajo izjemno okusne jedi, vse skupaj pa se nahaja na nekakšnem otočku, ki ga na obeh straneh obkroža zelo čista reka Trebižat, ki je zelo prijetna za kopat , lahko tudi skačete v vodo s pomolov. Imajo celo svojega DJ-ja, ki skrbi za prijetno zvočno kuliso. Mi smo ostali kar celo popoldne, nikamor se nam mudilo.  

Proti večeru pa smo se vendarle odpravili proti Kravicam, kjer smo na zgornjem parkirišču zapeljali do rampe, plačali vstopnino in se z avtodomom spustili po strmi cestici navzdol, do kampa Auto Camp Kravica. No, kamp je precej pogojno, saj ne gre za nič drugega kot velik travnati prostor ob reki Trebižat, brez dodatnih storitev (elektrike, vode, WC), za katerega boste plačali 20 KM. Dobra stran te variante pa je, da ste si z enkratnim plačilom vstopnine zgoraj pri rampi in prenočevanjem spodaj v kampu, pridobili možnost dvodnevnega obiska slapov Kravica. Se splača, saj zna priti popoldne zelo veliko ljudi, vstop pa je za dnevne obiskovalce možen med 09.00 in 19.00 uro. Torej pred deveto zjutraj oziroma po sedmi uri zvečer imaš na voljo slapove praktično same zase, kar je poseben občutek. Vsekakor, če ste na tem koncu Bosne je postanek tukaj nujen, saj je slap oziroma so slapovi res veličastni. 

S tem smo zaključili našo sedemdnevno pot po Bosni, katera nas je res navdušila, predvsem naravne znamenitosti, ki so res dih jemajoče. Proti Sloveniji smo se odpravili preko Dalmacije, saj smo želeli izkoristiti še par dni kopanja v morju pred začetkom šole.