Koledar je pokazal 24. april, mi pa smo že nekaj dni prej trpeli za klasično potovalno mrzlico: “A smo res vse vzeli? Kaj še rabimo?” Čeprav po vseh teh izletih dobro vemo, da na koncu vedno nekaj pozabiš. Če ne drugega pa vsaj tisti en polnilec, za katerega šele na poti ugotoviš, da je očitno življenjskega pomena.
Tokrat je bil cilj za prvomajske počitnice bolj ambiciozen – Provansa. Sivka sicer še ni bila v svojem polnem sijaju, ampak Francija je Francija. Pri njej nekako velja pravilo, da težko zgrešiš, ne glede na letni čas.
Po službenih in ostalih vsakodnevnih obveznostih smo končno napokali še zadnje stvari v našega Levčka, ki je potrpežljivo požrl še nekaj dodatnih kilogramov prtljage, čeprav je verjetno tudi sam vedel, da polovice stvari ne bomo niti pogledali. Na pot smo krenili v najbolj ‘idealnem’ času. Petek popoldne, pred prazniki, klasični ljubljanski zamašek pri Kozarju in naprej proti primorki. Za smetanco na torti pa so poskrbeli dobri možje na DARS-u, ki nekaj pacajo na primorski avtocesti že lep čas. Tokrat je bilo najboljše iti na vzporedno cesto pri Uncu in se vrniti nazaj na avtocesto pri Razdrtem. In verjeli ali ne, to je bil zadnji (!) zastoj, ki smo ga videli na našem potovanju do 3.5., ampak do tja še pridemo…počasi…
Prvi večer nismo komplicirali in smo jo mahnili do Peschiere, kjer smo prespali na precej polnem PZA-ju (45.439399, 10.684330). Imeli smo srečo, saj sta bila zvečer na voljo točno dva parkirna mesta (od 50). Je pa bil PZA dobro opremljen, z lepimi sanitarijami, brez WC papirja po dobri, stari italijanski navadi. Še odprto pivo in je bilo ravno dovolj, da človek dobi tisti pravi občutek: zdaj pa smo res na poti.
Peschiera di Garda – Aosta – Annecy 25.4.
Jutro v Italiji brez kave v mestu bi bilo skoraj bogokletno dejanje. Zato smo si privoščili še jutranji sprehod po sončni in topli Peschieri in prvo pravo italijansko dozo kofeina ter spremuto (naravni pomarančni sok). Po plačilu parkirnine za avtodom (za cca 13 ur smo plačali 23 eur) je sledil še obvezen postanek v Lidlu, kjer smo si nabrali nekaj italijanske špecerije, pa tudi prosecco, ki je bil namenjen svečani priložnosti – nekje na poti, pred prihodom v Annecy, bo Levček obrnil svoj 100.000 kilometer!
Pot po avtocesti nas je nato vodila proti Aosti, kjer smo naredili popoldanski postanek. Levček si je na parkirišču oddahnil, mi pa smo poskrbeli za kosilo in krajši ogled mesteca. Po nekaj urah vožnje je prijal sprehod po prijetnih ulicah, obvezen del programa pa je bil seveda tudi gelatto in espresso.
Potem pa eden tistih trenutkov, ko začneš dobivati občutek, da gre zares – predor pod Mont Blancom. Po eni strani impresivna zadeva, po drugi pa se človek med vožnjo vpraša, koliko kilometrov kamna ima pravzaprav nad glavo in ali je morda bolje, da o tem sploh ne razmišlja. Dobrih 11 kilometrov voziš 60 km/h po enem voznem pasu, za ta ‘užitek’ pa je potrebno izkašljati dobrih 73 evrov v eno smer (kupili smo enosmerno, saj je bil povratek planiran po Azurni obali). Ko smo končno ugledali svetlobo, smo bili že v Franciji. Pričakal nas je kar konkreten spust, najprej do Chamonixa, potem pa smo se počasi bližali Annecyju, kamor smo prispeli okoli 18. ure.
Ko smo prečkali center, smo na vseh straneh opazovali nepregledne množice ljudi, ki so uživali v skoraj poletnih temperaturah, najpogumnejši pa so tudi plavali v jezeru, ki velja za ledeniškega. Malo me je začelo skrbeti, ali bomo našli kakšen prostor čez noč, aplikacija Park4night je sicer kazala lepo število kampov več ali manj ob jezeru, vendar je bil samo en tako blizu centra, da bi se lahko sprehodil. In tukaj smo takoj doživeli hladen tuš (čeprav ga nismo potrebovali), bili so čisto polni. Podobne težave s prostimi kapacitetami smo izkusili še v nekaj nadaljnjih kampih ob zahodni obali jezera Lac d’Annecy. Nekje nam je neka tetka dobesedno pred nosom zaprla vrata kampa, ker so pač zaprti po 18.uri. Počasi, ampak zanesljivo je v meni naraščala nervoza in nemir, zato smo nujno potrebovali postanek, saj smo bili na poti praktično od jutra. Usmerili smo se malo stran od jezera, v hrib, kjer smo locirali kamp z razgledom (Camping Le Panoramic, 45.843018803466656, 6.141645538576793). Pravzaprav mi je v tem trenutku bilo vseeno, kaj kamp ponuja in koliko stane. Ko po večernem lovu za prostim mestom ne najdeš nič pametnega, se to, da se samo parkiraš in ugasneš motor, zdi kot luksuz. Samo dajte mi tisto 8×5 metrov parcelo, da se parkiramo in da spijem eno pivce za živce. Saša je prišla z recepcije nazaj z dobro novico, veselili smo se kot majhni otroci, za povrh pa smo se lahko parkirali na parceli, ki je imela res krasen razgled na jezero. Stoli in mize ven, pivo za žejo pogasit, potem pa je napočil slavnostni trenutek. Častitljivih 100.000 prevoženih kilometrov je za Levčkom, zato smo odprli prosecco na njegovo zdravje in na še mnoge kilometre.
Annecy – Aix Les Bains – Vienne 26.4.
Jutro nas je pričakalo z razgledom, zaradi katerega človek za nekaj minut pozabi na kavo. No, skoraj pozabi. Zajtrk z razgledom na jezero nad Annecyjem je bil eden tistih trenutkov, ko si rečeš: “Ja, zaradi tega se splača zgodaj vstati.”
Ker so nas že večer prej opozorili, da je nedelja v Annecyju rezervirana za veliko tržnico in da mesto hitro preplavijo obiskovalci, smo bili tokrat presenetljivo disciplinirani. Levček je zabrnel že zgodaj in malo pred deveto uro smo bili na enem od parkirišč na vhodu v mesto. Na srečo smo našli prostor brez posebnih težav, nato pa nas je čakal prijeten petnajstminutni sprehod ob jezeru proti staremu mestnemu jedru. Ravno dovolj dolg, da se človeku dokončno prebudi apetit po jutranji kavi in svežem francoskem rogljičku.
Annecy nas je očaral že po prvih korakih. Ni zaman znan kot “beneški biser Alp”. Kanali, ki se vijejo skozi staro mestno jedro, cvetlični mostovi, pisane fasade in kristalno čista voda ustvarjajo skoraj pravljično kuliso. Mesto deluje kot nekakšna mešanica francoskega šarma in alpske urejenosti, vse skupaj pa objema eno najlepših jezer v Evropi.
Nedeljska tržnica je bila prava paša za oči in še bolj za želodec. Stojnice so se šibile pod težo lokalnih dobrot. Največ pozornosti so seveda pritegnili siri vseh mogočih oblik in vonjev, salame, olive, sveže pečeno pecivo, makroni in še marsikaj, zaradi česar bi najraje kupil polovico tržnice. Na srečo ima avtodom omejene kapacitete, sicer bi se Levček proti Provansi verjetno odpravil s precej večjo maso. Po nekaj urah raziskovanja smo se od Annecyja poslovili z mislijo, da se bomo sem zagotovo še vrnili.
Naslednja postaja je bilo jezero Bourget pri mestu Aix-les-Bains. Največje naravno jezero v Franciji je popolnoma drugačno od Annecyja, a nič manj privlačno. Vseeno pa ponuja mnogo manj kot Annecy. Privoščili smo si sprehod ob obali, kosilo in – ker smo vendarle na dopustu – tudi hladno pivo. Dopustniške kalorije imajo namreč znano lastnost, da se ne štejejo.
Popoldne pa smo dosegli prvi večji cilj našega potovanja – mesto Vienne ob reki Roni. Najprej smo se odpravili na pokopališče, kjer smo žeIeli najti grob gospe in gospoda, pri katerih je Saša preživela kar nekaj počitnic. Iskanje njenega groba se je izkazalo za precej večji izziv, kot smo pričakovali. Francoska pokopališča pa so tudi prav posebna – grobovi so bolj kot grobnice, tako da je vse skupaj precej nepregledno. Po nekaj neuspelih poskusih in kroženju med nagrobniki sem na koncu rešitev našel na najbolj sodoben možen način – s pomočjo fotografije, ki sem jo našel na internetu. Včasih tehnologija res pride prav.
Nato smo se sprehodili še po mestu Vienne, eno najstarejših mest v Franciji, ki se ponaša z izjemno rimsko dediščino. Sprehodili smo se mimo znamenitega Avgustovega in Livijinega templja, občudovali mogočno rimsko gledališče in se izgubili med ulicami starega mestnega jedra. Mesto ima poseben značaj – dovolj veliko, da ponuja veliko zanimivega, in dovolj umirjeno, da se nikamor ne mudi.
Po uspešno zaključeni “arheološki odpravi” smo Levčka parkirali na prav posebnem mestu. V graščini La Bâtie, nad Vienne, ki je bila prej v lastništvu prej omenjenega gospoda in gospe in kjer je Saša ponavadi bivala med njenimi obiski. Ta je bila po njuni smrti prodana in del je bil preurejen v apartma. Tam smo si rezervirali apartma za eno noč, saj je bila to odlična priložnost za malo obujanja spominov in vrnitev v kraje, ki jih ni obiskala že vrsto let. Pika na i je bil tako večer na terasi našega apartmaja. Razgled nad osvetljenim Vienneom in francoske dobrote na mizi. Olive, siri, sušeni paradižniki, kozarec odličnega francoskega vina in občutek, da se je dopust zares začel.
Če je bil prvi dan namenjen premagovanju kilometrov, je bil ta dan prvi, ko smo zares začeli uživati Francijo v vsej njuni počasni, okusni in nekoliko zasvoljivi lepoti.
Vienne – Chateauneuf du Pape – Avignon 27.4.
Po zajtrku in še zadnjem pogledu proti Vienne smo se poslovili od krajev, ki so pri Saši obudili marsikateri spomin iz mladosti, ter Levčka usmerili proti jugu. Tistega dne smo imeli ves čas občutek, da nas spremlja stara znanka – reka Rona. Težko bi rekli, kdo je sledil komu. Mi njej ali ona nam. Kakorkoli že, postala je naša zvesta sopotnica za dobršen del poti.
In ker je dolina Rone eno najpomembnejših vinorodnih območij Francije, je bilo jasno, da se bomo prej ali slej ustavili med vinogradi. No, prej kot slej. Prvi postanek je sledil že dopoldne v kraju Ampuis, srcu znamenite vinske regije Côte-Rôtie. Če se komu zdi nekoliko nenavadno degustirati vino ob desetih dopoldne, naj povemo, da gre za povsem kulturno dejavnost in nikakor ne za razvajanje na dopustu. Vsaj tako smo si razlagali.
Obiskali smo degustacijski prostor priznane vinske hiše E. Guigal, ene najbolj znanih kleti v dolini Rone. Regija Côte-Rôtie slovi predvsem po elegantnih rdečih vinih iz sorte Syrah, ki jih ponekod dopolnjujejo z majhnim deležem sorte Viognier. Rezultat so vina z bogatimi aromami temnega sadja, začimb in rahlo dimljenimi notami, zaradi katerih jih poznavalci uvrščajo med najboljša francoska rdeča vina.
Levčka smo parkirali spredaj pred Le Caveau du Château E. Guigal (45.490746, 4.814309) in midva sva se odpravila v nakup vin. Ker nisva želela delovati preveč strokovno, sva s Sašo degustacijo vzela predvsem kot prijetno raziskovanje. Poskusila sva eno belo vino ter nekaj rdečih predstavnikov regije. Nekatera so bila bolj sadna, druga precej resna in kompleksna, pri vseh pa je bilo hitro jasno, da Francozi svojega slovesa niso dobili po naključju.
Po degustaciji in nakupu parih vin smo nadaljevali pot proti jugu. Vinogradi so se izmenjevali z majhnimi vasmi, Rona pa je še naprej lenobno tekla svojo pot proti Sredozemlju. Naslednji pomemben postanek nas je čakal v znamenitem Châteauneuf-du-Pape.
Že prihod je nekaj posebnega. Levčka smo parkirali na vrhu hriba tik pod ostanki nekdanjega papeškega gradu (44.058213, 4.828938), ki že stoletja bedi nad okoliškimi vinogradi. Prav od tod izvira tudi ime kraja – »Novi papežev grad«. V 14. stoletju so si papeži iz Avignona tu uredili svojo poletno rezidenco in od takrat naprej je kraj tesno povezan tako z zgodovino kot z vinom. Od parkirišča smo se peš spustili v slikovito mestece, se sprehodili med ozkimi ulicami, majhnimi trgovinicami in številnimi vinskimi kletmi. Kamorkoli pogledaš, te spremljajo vinogradi in občutek, da se tukaj vse vrti okoli ene same stvari. Vina.
Po ogledu smo se vrnili na razgledno točko nad mestom, kjer smo si privoščili kozarec lokalnega vina in uživali v enem najlepših razgledov celotnega potovanja. Sonce, vinogradi, kamnite hiše in kozarec odličnega Châteauneuf-du-Pape v roki. Takrat smo vedeli, da bo steklenica prej ali slej romala tudi v Levčka. Po krajšem raziskovanju mesta smo našli točno tisto vino, ki nas je najbolj navdušilo, ter ga seveda odnesli s seboj. Nekateri spominki pač ne zbirajo prahu na polici, ampak izginejo precej hitreje.
Popoldne smo nadaljevali še zadnji del poti do Avignona. Tam smo se namestili v kampu Camping Bagatelle ob reki Roni (43.953525, 4.798625), le streljaj od zgodovinskega središča mesta. Po dnevu, polnem vinogradov, degustacij in razgledov, nam večer ni prinesel nobenih velikih načrtov. Včasih je dovolj že to, da sediš pred avtodomom, opazuješ reko in ugotavljaš, da se je tempo življenja nekje med vinogradi doline Rone občutno upočasnil. In prav to nam je bilo tisti večer še posebej všeč.
Avignon – Ouzes – Arles 28.4.
Zjutraj nas je v Avignonu pričakalo precej oblačno vreme. Na srečo so oblaki ostali zgolj dekoracija na nebu in niso pokazali pretirane želje po dežju. Idealno za raziskovanje mesta. Po zajtrku smo se peš odpravili proti eni največjih znamenitosti Provanse – mogočni Papeški palači.
Ko človek prvič stopi pred to ogromno kamnito utrdbo, si težko predstavlja, da ni šlo za grad kakšnega kralja, ampak za rezidenco papežev. V 14. stoletju je bil Avignon skoraj sedemdeset let središče katoliškega sveta. Kar sedem papežev je tukaj vodilo Cerkev v obdobju, ki ga zgodovinarji poznajo kot avignonsko papeštvo. Palača je danes največja gotska stavba srednjega veka v Evropi in njeni ogromni zidovi še vedno vzbujajo spoštovanje.
Sprehod skozi dvorane, hodnike in zasebne prostore nas je za nekaj ur prestavil nekaj stoletij nazaj. Najbolj pa nas je navdušil vzpon na najvišji stolp, od koder se odpre čudovit pogled na stare strehe Avignona, mestno obzidje in reko Rono, ki si tudi tukaj še vedno utira svojo pot proti morju.
Po ogledu smo se odpravili še do znamenitega mostu Pont Saint-Bénézet, ki ga večina pozna pod precej bolj preprostim imenom Pont d’Avignon. Most je zanimiv predvsem zato, ker se danes konča sredi reke. V srednjem veku je bil dolg skoraj kilometer in je povezoval oba bregova Rone, vendar so ga stoletja poplav in močnih tokov vedno znova poškodovala. Po številnih neuspelih obnovah so ga preprosto nehali popravljati. Danes je ohranjenih le še nekaj lokov, ki se slikovito zaključijo nekje na polovici poti. Priznam, da je občutek nekoliko nenavaden. Most, ki ga nikoli ne prečkaš do konca.
Po dopoldanskem druženju s papeži je bil čas za novo poglavje našega dne: Pont du Gard. Levčka smo pustili na urejenem in plačljivem parkirišču za avtodome ob vhodu v park na desnem bregu (Parking Rive Droite, 43.94996, 4.542342) in se peš odpravili proti eni največjih rimskih mojstrovin v Franciji. Po približno desetih minutah prijetne hoje se je med drevesi prikazal veličasten Pont du Gard.
Most sicer ni bil zgrajen kot most, ampak kot del rimskega akvadukta, ki je pred skoraj dva tisoč leti oskrboval mesto Nîmes s pitno vodo. Rimljani so vodo pripeljali kar petdeset kilometrov daleč, pri tem pa je bil skupni padec trase komaj nekaj deset metrov. Ko stojiš pod skoraj petdeset metrov visokim kamnitim kolosom, začneš še bolj ceniti njihovo gradbeno znanje. Seveda smo ga prehodili, naredili obvezne fotografije in nekaj minut občudovali, kako so Rimljani gradili stvari, ki še danes stojijo precej bolj trdno kot marsikatera sodobna gradnja.
Naslednja postaja je bila pravzaprav popolno presenečenje. Mestece Uzès. Če bi morali izbrati eno največjih pozitivnih presenečenj celotnega potovanja, bi se Uzès zelo verjetno znašel na vrhu seznama. Ozke kamnite ulice, lepo obnovljene hiše, majhne trgovinice, prijetni bari in sproščeno provansalsko vzdušje ustvarjajo občutek, kot da se je čas nekoliko upočasnil. Posebej nas je navdušil osrednji trg Place aux Herbes. Pod krošnjami mogočnih platan se skrivajo številne kavarne in restavracije, ki ustvarjajo eno najlepših kulis za kosilo daleč naokrog. Če bi nekdo želel narisati tipičen francoski trg, bi verjetno nastalo nekaj zelo podobnega.
Tam smo našli prijetno restavracijo in se prepustili lokalnim okusom. Preizkusili smo pastis, znameniti janežev aperitiv, ki ga Francozi na jugu pijejo skoraj tako samoumevno kot mi jutranjo kavo. Za kosilo pa nas je navdušila odlična domača kiša (quiche). Preprosto, okusno in popolnoma francosko. S parkingom smo imeli tudi kar precej sreče – parkirali smo na plačljivem parkingu na ulici Rue Saint Julien (44.012771, 4.423082), ki je sicer še primeren za našega Levčka, za kaj dosti večjega pa niti ne.
Spočiti in siti smo imeli še nekaj v načrtu, preden se odpravimo proti Arlesu. Namreč pred prihodom v Uzès smo povsem nepričakovano ob cesti opazili velik napis HARIBO. Najprej smo mislili, da gre zgolj za skladišče ali proizvodni obrat. Ker pa radovednost običajno zmaga, smo hitro preverili možnosti obiska in navdušeno ugotovili, da imajo poleg tovarne tudi pravi Haribo muzej. Izvedeli smo marsikaj zanimivega o zgodovini legendarnih gumijastih bonbonov, proizvodnji in razvoju blagovne znamke. Če se prav spomnimo, v tem obratu nastane celo približno 40 odstotkov celotne Haribove proizvodnje. Po raziskovanju zgodovine in nekaj interaktivnih vsebin smo pred izhodom morali iti še skozi trgovino. In kot se spodobi, smo iz trgovine odšli s precej več vrečkami bonbonov, kot smo jih sprva nameravali kupiti. Ampak dobro, za raziskovalno delo so včasih potrebni tudi določeni vzorci. Parkirišče muzeja je dovolj veliko za avtodome, tako da smo se lahko zelo udobno parkirali tam (44.01658, 4.42879).
Proti večeru smo prispeli v Arles. Za nočitev smo sprva izbrali izbrali Camping City, ampak smo prišli pred zaprta vrata – kamp se je zaprl ob 18h. Nedaleč stran, na robu mesta, je bil še Camping L’Arlésienne (43.66574, 4.62668), vendar smo zanj našli informacije, da je zaprt, spet drugje je pisalo, da sprejemajo samo goste v mobilnih hišicah, tretji vir je trdil nekaj tretjega. Skoraj bi ga že odpisali, ampak ker smo bili že v bližini, smo se vseeno zapeljali do vhoda. Medtem ko sem jaz nekoliko skeptično opazoval rampo, je Saša odšla preverit situacijo in izkazalo se je, da kamp normalno obratuje. In ne samo to – bil je eden prijetnejših kampov na našem potovanju. Lepe ravne parcele, urejene sanitarije, veliko zelenja in celo velik bazen, ki pa je med prvomajskimi prazniki žal še čakal na začetek sezone. Po celodnevnem raziskovanju papežev, Rimljanov, provansalskih mestec in Haribovih bonbonov nismo potrebovali veliko prepričevanja. Levček je dobil svoj prostor za noč, mi pa smo zelo hitro ugotovili, da bo spanje prišlo samo od sebe.
Arles – Le Baux-de-Provence – Luberon 29.4.
Zbudili smo se v kampu v Arlesu, kjer nas je pričakalo še eno sončno provansalsko jutro. Po zajtrku smo Levčka pustili na parceli in se odpravili proti avtobusni postaji, ki je bila oddaljena komaj kakšnih 150 metrov od kampa. Francoski javni prevoz je tokrat opravil svoje delo brezhibno in že kmalu smo se znašli v središču mesta.
Arles je eno tistih mest, kjer zgodovina skoraj skoči nate izza vsakega vogala. Sprehodili smo se po starih ulicah, mimo ostankov rimskega gledališča in številnih kamnitih stavb, ki mestu dajejo poseben značaj. V zraku je bilo čutiti tisto prijetno mešanico lokalnega utripa in turistične radovednosti. Seveda pa je največja znamenitost mesta znameniti rimski amfiteater. Na prvi pogled marsikoga spomni na puljsko Areno, le da je tukaj še bolj vpet v samo mestno jedro. Ko smo prišli do njega, so se že začele zbirati prve večje skupine obiskovalcev. Očitno so ravno tisti dan v bližino priplule tudi križarke, saj je bilo med obiskovalci slišati praktično vse jezike sveta.
Za ogled notranjosti se nismo odločili. Če si v življenju videl že nekaj rimskih amfiteatrov, približno veš, kaj te čaka. Nam je bil dovolj že pogled od zunaj in občutek, da stojimo pred skoraj dva tisoč let staro zgradbo, ki še vedno ponosno kljubuje času.
Po raziskovanju starega mestnega jedra smo se peš odpravili proti nekoliko bolj sodobni znamenitosti mesta – stolpu LUMA Arles. Gre za osupljivo arhitekturno stvaritev kanadskega arhitekta Franka Gehryja, katere zunanjost sestavlja več tisoč kovinskih panelov, ki na soncu odbijajo svetlobo skoraj tako intenzivno kot provansalsko sonce samo. Stolp je del sodobnega umetniškega kompleksa, ki danes velja za eno najpomembnejših kulturnih točk v regiji. Z dvigalom smo se povzpeli na najvišje nadstropje, od koder se odpira čudovit razgled na Arles, okoliška polja in ravnice Camargue. Pot navzdol pa ni bila povsem običajna. Iz drugega nadstropja se lahko obiskovalci v pritličje spustijo po velikem spiralnem toboganu in Laura je bila seveda navdušena, večkrat. Otroci pač pri določenih stvareh preprosto nikoli ne izgubijo motivacije.
Arles je odlično izhodišče za park Camargue, katerega smo prvotno tudi nameravali obiskati. Smo pa ta del žrtvovali – ali da raje rečemo “prihranili za naslednjič”, da smo v popotovanje stisnili še Sanary-sur-mer. Zakaj, izveste kasneje. Iz Arlesa smo nato nadaljevali proti pravemu srcu Provanse. Naslednji postanek je bil zame osebno eden največjih vrhuncev celotnega potovanja. Carrières des Lumières (pri Baux de Provence).
Če boste kdaj v teh krajih in boste razmišljali, ali se splača ustaviti, naj odgovorim kar takoj: da. Brez razmišljanja. Že prihod je nekaj posebnega. Pred vami se odpre mogočen vhod v nekdanji kamnolom, izklesan globoko v skalo. Ko stopiš v notranjost, te najprej preseneti prijetna temperatura. Po provansalskem soncu je skoraj hladno. Če si v kratkih rokavih in zunaj temperatura presega trideset stopinj, boš nekaj minut celo razmišljal o jopici. Potem pa se ugasne svet. In začne se predstava.
Ogromne kamnite stene postanejo platno za eno najbolj impresivnih umetniških projekcij, kar smo jih kadarkoli videli. V našem primeru so se pred nami vrstila Picassova dela od njegovih zgodnjih obdobij do poznejših mojstrovin. Pred njim je bila še projekcija del Fride Cahlo, katere smo pa ujeli le konec. Obe projekciji sta v isti ceni, lahko bi počakali, da zopet pride na vrsto Frida. Zvečer pa so še projekcije Malega Princa. Barve, gibanje, glasba in ogromni prostori nekdanjega kamnoloma ustvarijo občutek, kot da si stopil neposredno v umetniško delo. Po nekaj minutah nehaš hoditi naokoli in se preprosto usedeš na tla in samo opazuješ. Ambientalna glasba odmeva po stenah, podobe se premikajo okrog tebe, čas pa za nekaj trenutkov preprosto izgine. Priporočamo pa, da projekcije spremljate tam, kjer se projecira tudi pripoved. Resnično eden tistih krajev, ki jih fotografije nikoli ne morejo prikazati tako, kot jih doživiš v živo.
Dodaten bonus je dejstvo, da se vse skupaj nahaja praktično ob vhodu v eno najlepših provansalskih vasic – Le Baux-de-Provence. Majhna kamnita vasica na vrhu hriba ponuja čudovite razglede na okoliško pokrajino. Ozke uličice, majhne trgovinice, prijetne kavarne in restavracije ustvarjajo popolno kuliso za nekajurno raziskovanje.
Naj pa tukaj dodamo še en praktičen nasvet za avtodomarje. Parkirišča tik ob vasici so večinoma namenjena avtomobilom. Mi smo Levčka parkirali nekoliko naprej po cesti od Carrières des Lumières (43.749091, 4.795641), obstaja pa tudi večje parkirišče za avtodome nekoliko nižje pod vasjo. Težava je le v tem, da se moraš potem nazaj povzpeti precej strmo navkreber. Spomladi še gre, sredi poletja pri petintridesetih stopinjah pa bi si verjetno želeli kakšno bližjo alternativo.
Dan pa še zdaleč ni bil končan. Na kratko smo se ustavili tudi pred Saint-Remy-de-Provence, pri samostanu Saint Paul de Mausole. Ta še danes deluje kot psihiatrična ustanova, kot je že v obdobju, ko je čas tam preživljal Van Gogh. Sedaj je en del preurejen v muzej, predvsem namenjen Van Goghu. Notranjost je tokrat raziskala samo Saša, saj nam parkiranje ni bilo posebej naklonjeno. Več manjših parkirišč je bilo zasedenih, na večjem makadamskem parkirišču ob glavni cesti pa prostora za Levčka prav tako nismo našli.
Naslednja postaja je bil Muzej sivke v Luberonu. Pravzaprav precej zanimiv vpogled v eno od stvari, ki jih najbolj povezujemo s Provanso. Spoznali smo postopek pridelave sivke, destilacije eteričnih olj in uporabo teh dragocenih izvlečkov v kozmetiki, parfumih in številnih drugih izdelkih. Po ogledu smo seveda obiskali še trgovino in kot se pri takšnih obiskih pogosto zgodi, smo iz nje odšli z nekoliko manj prostora v denarnici in nekoliko več prostora, zapolnjenega z dišečimi spominki.
Po res dolgem dnevu smo se nastanili na bližnjem postajališču za avtodome (Aire de Goult, 43.858568, 5,228057). Prijetno urejeno postajališče z veliko travnato površino, mirom in celo sanitarijami. Točno tisto, kar potrebuješ po dnevu, ko si prehodil več kilometrov, kot si jih sprva načrtoval. Postajališče se nahaja tik ob kolesarski stezi, tako da takrat nam je bilo pa skoraj malo žal, da sabo nimamo koles. Večer pa smo zaključili na najbolj francoski način, kar smo ga v tistem trenutku znali: sir, mesnine, olive in vino.
Luberon – Gordes – Valensole – Sanary-sur-Mer 30.4.
Naslednje jutro smo se prebudili spočiti in pripravljeni na nov dan raziskovanja. Pot nas je še vedno vodila čez srce Provanse, v pokrajino, ki jo večina ljudi vidi na razglednicah, ko pomisli na jug Francije. Prvi cilj je bila znamenita vasica Gordes.
Že prihod je bil poseben. Cesta se počasi vzpenja skozi griče Luberona, nato pa se za ovinkom nenadoma prikaže eden najbolj fotografiranih prizorov v vsej Provansi. Kamnite hiše se kot nekakšna trdnjava dvigajo po pobočju hriba, nad njimi pa kraljuje renesančni grad. Seveda smo naredili to, kar naredi vsak turist – ustavili smo se na razgledni točki in naredili nekaj fotografij. Prizor je res izjemen in povsem razumemo, zakaj je Gordes redni gost vseh seznamov najlepših francoskih vasic.
Levčka smo nato parkirali na parkirišču za avtodome pod mestom (GPS: 43.9127, 5.2010). Parkirnina ni bila najbolj prijazna do denarnice, saj je bilo treba plačati najmanj tri ure, čeprav smo precej hitro ugotovili, da jih ne bomo potrebovali niti približno toliko. Po približno pol ure raziskovanja smo namreč imeli občutek, da smo videli večino tega, kar nas je zanimalo. Morda bomo s tem mnenjem nekoliko osamljeni, a Gordes nas je, kljub osupljivemu zunanjemu videzu, nekoliko razočaral. Sama vasica je sicer lepo urejena, vendar nismo našli veliko vsebine. Trgovinic je bilo manj, kot smo pričakovali, ulic pa precej manj živahnih kot v nekaterih drugih krajih, ki smo jih obiskali.
Pot nas je nato vodila proti Roussillonu, še eni znameniti provansalski vasici, ki slovi po nahajališčih okre in značilnih oranžno-rdečih odtenkih hiš ter okoliških pečin. Žal pa nam je tukaj načrte prekrižalo nekaj precej bolj vsakdanjega – parkiranje. Po več poskusih in kroženju okoli kraja nismo našli primernega prostora za Levčka, zato smo morali ogled preprosto izpustiti.
Še pred nadaljevanjem poti smo se ustavili v prav posebnem templju provansalskih vonjev – tovarniški trgovini L’Occitane en Provence. Čeprav sem sprva mislil, da bo postanek zanimiv predvsem za ženski del odprave, sem moral hitro priznati, da je bilo tudi meni precej zanimivo izvedeti več o nastanku njihovih izdelkov in zgodbi podjetja, ki je svojo identiteto zgradilo prav na sivki, mandljih, zeliščih in drugih darovih Provanse. Seveda tudi tukaj nismo odšli praznih rok.
Nato pa je prišla na vrsto vožnja po planoti Valensole. Čeprav smo vedeli, da smo za vrhunec cvetenja sivke kakšen mesec prezgodnji, smo želeli videti pokrajino, ki jo poleti preplavijo znamenita vijolična polja. In res, sivke sicer še ni bilo v cvetju, a pokrajina je že takrat razkrivala svoj potencial. Dolge vrste grmičkov so se izgubljale proti obzorju, med njimi pa so se menjavali nasadi žit, oljk in mandljevcev. Z lahkoto smo si predstavljali, kako mora vse skupaj izgledati junija in julija. Če bi se v Provanso vračali zaradi ene same stvari, bi bila to verjetno prav ta krožna cesta po planoti Valensole v času cvetenja.
Tistega dne smo se tako počasi prebijali skozi najbolj ikonične pokrajine Provanse. Brez velikih znamenitosti in brez dolgih ogledov. Čakal pa nas je še kar velik kos poti do morja Azurne obare, v mestece Sanary-sur-Mer poleg Toulona. Zakaj torej ta ovinek na poti, zaradi katerega smo si malo prilagodili sprva začrtano pot? Saša je kakšen teden pred našim odhodom v Francijo po spletu zanimivih naključij ponovno vzpostavila stik s prijateljico iz Francije, za katero je izvedela, da se je preselila ravno v Sanary-sur-Mer. Ko smo bili že na poti sta začeli kombinirati, kako bi se srečali, in na zadnje smo se odločili, da mi naredimo ovinek do tam. Hkrati pa smo naredili veselje še Lauri, saj smo ji celo pot obljubljali en boljši kamp z bazenom – in tukaj smo našli kamp Mas de Pierredon (43.1479, 5.7889), kamp s petimi zvezdicami. Malo nas je sicer presenetilo, da se tak kamp nahaja ob avtocesti, ampak za nas je bila vseeno idealna lokacija, saj je bil res blizu Marie-Claire. Pa tudi avtoceste se ni popolnoma nič slišalo. Večer je bil seveda namenjen druženju z Marie-Claire, domači francoski večerji in obujanju spominov.
Sanary-sur-Mer – Grasse 1.5.
Zjutraj smo Levčka že kar pripravili za pot in ga dali ven iz kampa, na srečo je pred kampom priročno parkirišče, kjer smo ga lahko pustili. Dogovorili pa smo se, da bomo lahko bazen izkoristili tudi še popoldan. Po nas je prišla Marie-Claire in šli smo na ogled mesteca. Kakšno simpatično mestece s slikovitimi barvnimi čolni, simpatičnimi lokalčki in živahnimi ulicami. Ta dan pa je bil tudi dan za tržnico, za povrhu pa je bil še prvi maj, ko v Franciji povsod prodajajo šopke šmarnic. Menda je poleti mestece kar preveč turistično, tokrat pa je izgledalo še obvladljivo, vendar živahno. Po sprehodu in pijački sva se z Lauro vrnila v kamp, da izkoristiva ogrevan bazen, Saša pa je z Marie-Claire odšla še na kosilo in na plažo.
Naša naslednja destinacija je bila Grasse, znamenito mesto parfumov. Tudi tokraten kos poti je bil kar obsežen, zato smo vozili kar po avtocesti in šli le mimo mestec Azurne obale. Le skozi Cannes smo en kos poti namerno peljali prav ob obali, z željo, da bi se tam vsaj na kratko ustavili. Še vedno ne vemo, če se z avtodomi sme tam ustaviti, ampak ko smo ob obali našli mesto, kjer smo se lahko ustavili, smo to vseeno naredili. Vsaj toliko, da smo se malo sprehodili ob obali in namočili noge. Pa prav želeli bi si ostati tudi še kakšno minutko dlje.
V Grasse je po našem vedenju samo en kamp, Camping La Paoute (43.6357, 6.94907) in tukaj smo si rezervirali nočitev. Grasse je zelo razgibano mestece z ozkimi cestami in postavljeno na gričkih, tako da nas je bilo kar malo strah, kako bi se premikali okoli. Najprej smo želeli prenočiti ob trgovini Espaces Teroirs, za katero je pisalo na Park4Night da dovoljujejo nočitve. Ker pa je bil ravno 1.maj smo raje poklicali tja, če bodo na ta dan sploh odprti – so nam sicer prijazno rekli, da bodo, ampak samo do cca 14h, ko pa je bilo za nas prezgodaj za prihod. Tako, da smo potem raje rezervirali kamp, da na koncu ne ostanemo brez mesta. Kamp je zelo simpatičen, tudi na recepciji so bili res zelo prijazni. Bazen, so rekli, pa so komaj napolnili, in še ni bil primeren za kopanje.
Grasse – xxxx 2.5.
Naslednje jutro smo vstali kar zgodaj. Tokrat nas je vleklo v svet parfumov. Ker nismo želeli tvegati z iskanjem parkirišč v mestu, smo za spremembo uporabili kar Uber in se odpeljali v Grasse, svetovno prestolnico parfumov.
Naš cilj je bila znamenita parfumerija Fragonard, ki obiskovalcem ponuja brezplačne vodene oglede proizvodnje in zgodovine parfumov. Želeli smo biti med prvimi obiskovalci dneva in načrt je uspel popolno. Ker je bil nedelovni dan in večjih skupin še ni bilo, smo na koncu dobili celo zasebni ogled.
Priznam, da sem si pred obiskom predstavljal predvsem police z dišavami in nekaj stekleničkami. Pa sem se motil. Čeprav proizvodnja zaradi nedelje ni obratovala, je bil ogled zelo zanimiv. Spoznali smo zgodovino nastanka parfumov, postopek pridobivanja dišavnih esenc, pomen različnih sestavin ter delo parfumerjev, ki lahko posamezen parfum razvijajo tudi več let. Šele tukaj človek zares ugotovi, koliko znanja, kemije, umetnosti in potrpežljivosti se skriva za majhno stekleničko parfuma.
Grasse namreč ni kar naključno mesto na zemljevidu. Velja za nesporno svetovno prestolnico parfumarstva. Že od 18. stoletja se tukaj razvija industrija parfumov, danes pa mesto gosti nekatere najbolj priznane parfumske hiše na svetu, med njimi Fragonard, Galimard in Molinard. V mestu delujejo tudi specializirane parfumske šole, kjer izobražujejo prihodnje “nosove” – strokovnjake za ustvarjanje parfumov. Takšnih vrhunskih mojstrov je na svetu le nekaj sto, precejšen del njihovega znanja pa izvira prav iz Grassa.
Ko smo zapuščali Grasse, smo se želeli še zadnjič ustaviti v E.Leclercu. To je bila naša priljubljena, da ne rečem kar ekskluzivna, trgovina v Franciji. Radi smo tam nakupili hrano ali pa tudi že pripravljene jedi. No, v Grasse pa nismo imeli sreče, saj trgovina ni imela običajnih parkirišč, temveč garažo – v katero seveda z avtodomom nisi mogel. Poleg tega je bila pa tudi okoli takšna gneča, da smo samo zbežali naprej. Žal pa tudi kasneje nismo imeli večje sreče – v nekem Leclercu smo potem na koncu le nakupili potrebno, vendar je bilo zopet možno parkiranje le v garažah. Tako smo Levčka sicer parkirali v okolici, vendar sem raje jaz ostal v njem, punci pa sta se odpravili v trgovino.
Ko pa že omenjam E.Leclerc, lahko omenim tudi, da smo tam običajno dopolnili rezervoar našemu Levčku. Kar mi daje iztočnico tudi za kakšno besedo o cenah bencina (tj. dizla). Vemo, da je tankanje v Italiji precej dražje, kot v Sloveniji. No, še dražje pa je v Franciji. Poleg tega pa je bilo obdobje našega obiska v Franciji ravno tisto, ko so nesoglasja med ZDA in Iranom pognala cene v nebo. Najceneje smo v Franciji dotočili dizel po ceni 2,13 EUR za liter, in to ravno na pumpah E.Leclerc.
Po obisku Grasse se je naša pot po Franciji končala. Sam sem imel željo čim večji kos poti prevoziti že ta dan, saj mi ni preveč dišalo, da bi v nedeljo vozil praktično cel dan. Na poti smo dobro napredovali, prišli smo vse do xxxx. Za postanek pa sem si izbral neke vrste agriturismo, ki pa je v bistvu vinogradniška posest, kjer imajo očitno zelo radi avtodomarje, saj ponujajo brezplačno nočitev na urejenem parkirišču (45.049840, 9.352526). Tole je bilo res prijetno presenečenje, saj sem bolj kot ne na blef pregledal možna postajališča na poti proti domu. Kot rečeno, gre za pridelovalce naravnih vin, kjer se lahko naročite tudi na degustacijo, vendar morate biti tam najkasneje do 18. ure. Mi smo žal zamudili za približno pol ure, smo pa vseeno našli eno prosto mesto za našega Levčka. Ponujajo sicer nekje 5-6 parkirišč, tudi z možnostjo elektrike, imajo 2 wc-ja, v enem celo tuš. Vse naokoli pa se ponuja krasen razgled na vinogradi in pokrajino. Za pravo mero romantike se ob mraku prižgejo še lučke nad parkingom, zraven parkirišč pa so postavljene manjše mizice, kjer smo si zopet uredili večerjo, nekako v francosko-italijanskem stilu. Zelo toplo priporočamo, prav neverjetno odkritje! Žal lastnikov nismo spoznali, saj smo tudi naslednji dan odšli kar zgodaj, v namenskem nabiralniku pa smo jim pustili prijazno zahvalno sporočilo z nekaj evri za res izjemno gostoljubnost. Ja, ravno pravšnji zaključek našega potovanja smo si rekli.
Povratek domov 3.5.
V zadnjem delu potopisa, torej od kraja Bosnasco, v bližini katerega smo še zadnjič prespali ter do doma, ni kaj dosti za zapisati. Pot je minila relativno hitro in udobno, dokler nismo prišli do Slovenije. Tam nekje pred Palmanovo smo strica Googla prosili, da nam izračuna najboljšo varianto poti do Domžal, pa smo samo debelo gledali, ko se je izračunani čas nenehno daljšal, ne glede na to, koliko kilometrov bližje smo bili domu. Pa smo pravzaprav na začetku naše zgodbe – na slovenskih avtocestah, oziroma na premikajočih parkiriščih, kot jim popularno nekateri rečejo. Dela na primorski avtocesti so zopet postregla z dodatnim zapletom – prometno nesrečo – zato je nastala kar konkretna kolona že od Razdrtega naprej. Ker smo bili malo za Palmanovo smo se odločili za pot preko Gorice, z vipavske hitre ceste pa smo Levčka pognali v hrib čez Col, Godovič in Logatec, kjer smo se zopet priključili nazaj na avtocesto. Torej, celotna pot po Franciji in Italiji brez enega incidenta, brez stresa, vse je potekalo gladko, brez neprijetnih situacij. V Sloveniji pa očitno nekaj ne počnemo prav, čeprav se na podlagi različnih socialnih medijev zdi, da smo eni izmed najpametnejših narodov, kar jih hodi po tem našem prekrasnem planetu.
Za konec samo še povzamem – po našem mnenju je Provansa idealna počitniška destinacija za prvomajske počitnice, čeprav takrat ne moreš opazovati vijoličnih polj sivke. Ampak za videti je res veliko, temperature pa so verjetno veliko bolj prijazne kot poleti, pa čeprav smo imeli tudi sedaj okoli med 25 in 30 stopinjami, so pa bile noči veliko hladnejše in super za spat. Razen cen dizla, smo bili s stroškovno platjo zadovoljni, res pa je, da smo si hrano večinoma nabavljali v E.Leclercu in jo pripravljali v avtodomu. Tako, naša druga izkušnja v Franciji je na nek način potrdila super izkušnjo s prve poti (po Bretaniji) in se že veselimo prihodnjih dogodivščin pri njih.
KamperDOM.com 