Po Sloveniji 29.6. – 5.7.2020

Giottiline Therry T32

Prevzem avtodoma je potekal gladko in ob dogovorjenem času. Fantje iz Hiše na kolesih so se res potrudili in nam podali vse pomembne in manj pomembne informacije o uporabi avtodoma. Res prvič smo se srečali z osnovnimi zadevami na primer kje se voda napolni in prazni, kako se pravilno uporablja WC kaseta, kako poteka ogrevanje in nenazadnje kje vse so skriti kotički za prtljago. Avtodom je dišal še čisto po svežem saj je imel na števcu le 37(!) km. Dobesedno so še polivinil vlekli dol iz sedežev in privijali registrsko tablico.

No po dolgem uvajanju je prišel čas resnice, samozavestno sem se usedel za volan in….skoraj speljal. Hudič je imel zategnjeno ročno zavoro! Hmmm…nisem hotel izpasti kot kaka baba in sem po moško začel tuhtati kje ima ta reč ročno zavoro. Elektronska ni, saj nisem našel nobenega pametnega gumba, ročna pa tudi ni ta tisti strani, kjer jo po navadi v avtomobilih srečaš. Pa sem še enkrat poskusil, dam v prvo in počasi popuščam sklopko in….nič! Ufff me je bilo kar sram, na srečo pa sem le pogledal še na mojo levo stran ob sedež, kjer se je nahajala tista dolga palica v funkciji ročne zavore. No, ko smo to stvar rešili sem potem gladko zmanevriral iz ne ravno prostornega parkirišča, kjer je potekal prevzem. Prvih nekaj deset metrov sem vozil počasi v drugi prestavi po ozki vaški ulici upajoč, da mi ne bo ravno sedaj kakšen prišel nasproti. Pa mi ni in sem srečno prišel do prvega krožišča in glavne ceste. Moram priznati, da sem prvo in še potem nekaj nadaljnjih krožišč prevozil z velikim rešpektom in si jih res vzel skoraj tako na široko kot bi vozil avtobus. Ampak občutek je bil enkraten, verjetno se je na mojih ustih razlezla ena takšna čudna mešanica bedastega nasmeha in zategnjenosti hkrati. Preostanek vožnje do doma je minil mirno in brez posebnosti. Na domače parkirišče sem zapeljal z velikim ponosom in skrbjo ali bom našel kako prosto mesto za tega orjaka saj je Therry imel svojih 7 metrov dolžine in točno 2,33 m širine tako, da ga ravno v vsako luknjo ne bi spravil. Ob mojem prihodu sem hitro poklical Sašo naj prideta z Lauro na balkon občudovat našega kolosa, ki sem ga nazadnje uspel brez težav pustiti na enem od provizoričnih parkirnih mest ob bloku. Ponosno sem stopil ven ob pomoči elegantne električne stopnice, da je bil videti moj prihod nadvse veličasten. Kakor hitro sem prišel, že v naslednjih minutah smo začeli s pakiranjem stvari v naš novi začasni domek in se seveda prvič srečali z vprašanji, kaj vse moramo vzeti s seboj in še bolje, kje bomo imeli te stvari pospravljene.

Mogoče še dodam, da je Therry T32 zelo uporaben avtodom z veliko odlagalnimi prostori, ima ločeno kopalnico in tuš, odlično LED osvetlitev, velik prtljažni boks do katerega je možno dostopati tudi iz bivalnega dela kar je zelo praktično. V boksu so se poleg mize in stolov lahko nahajala vsa tri naša kolesa pa teniška torba, sušilec za perilo in ostala krama in je kljub temu ostalo še ogromno neizkoriščenega prostora. Kar bi si še dodatno zaželel je le malo močnejši motor, je pa res, da je bil čisto nov in morda še neutečen.

Domžale – Logarska dolina (30.6. – 2.7.)

Po celovečernem nošenju stvari v avtodom je bilo naše stanovanje tako prazno, da bi ob primerni čistilni akciji bil pripravljen na vselitev novih stanovalcev, ki ne bi imeli težav z razporeditvijo njihovih stvari v na pol prazne omare. Naš avtodom je bil pripravljen na odhod! Načrt je bil, da krenemo takoj po zajtrku našim dogodivščinam naproti. Priznam, imel sem rahel spanec v pričakovanju poti, skrbelo pa me je tudi ali je naše parkirišče dovolj varno za avtodom, ki je poln naših stvari, vključno s kolesi. Se mi je že zgodilo, da so neznano kam izginile skoraj nove gume Michelin s platišči vred, čeprav je bil moj avto parkiran točno pod lučjo. Na srečo je bila noč mirna in zjutraj smo polni pričakovanj vstopili v Therrya, se udobno namestili vsak v svoj sedež in odrinili iz Domžal proti avtocesti.

Kot sem že omenil (Kam potovati v letu 2020) smo se navdušili nad raziskovanjem severovzhoda naše države. Za prvi cilj smo si zadali Logarsko dolino, kjer moja noga do sedaj še ni hodila. Za vmesni cilj smo izbrali turistično kmetijo Korošec, ki leži malo pred Mozirjem in ponuja krasne namestitve v lesenih hiškah z bogatim wellnessom. Razlog tega našega kratkega postanka je bil v tem, da smo želeli rezervirati vikend razvajanje enkrat kasneje v jeseni na podlagi podarjenega bona. Še en kratek postanek na poti smo si privoščili, saj smo želeli v živo spoznati enega izmed najboljših kampov v Sloveniji za aktivne družine – kamp Menino, ki ponuja res veliko vsebin za aktivno preživljanje počitnic. Imajo pravi mali adrenalinski park, parcele imajo veliko sence, v okviru kampa obstaja tudi lastno kopališče s plažo, tisti bolj hrabri pa se lahko ohladijo v reki Savinji, ki je v neposredni bližini. Skratka nekaj kar smo označili za našo potencialno destinacijo v prihodnosti.

Nekako sredi dneva smo prišli do turistične kmetije Ambrož Gregorc, ki ponuja 5 parkirnih mest za avtodome oz. PZA-je z delno oskrbo. V sklopu svoje ponudbe na parkirišču ponujajo elektriko, lahko se dotoči voda in uporablja njihov WC v hiši, ne omogočajo pa izpraznitev WC kasete in izpusta sive vode. Locirani so idealno, le 3 km stran od vhoda v Logarsko dolino in so obdani s hribi in gozdovi, povem vam pravi naravni raj! Ob doplačilu si lahko privoščite domači zajtrk ali poskusite še kakšno njihovo dobroto kot so savinjski želodec, sveža domača jajčka ali domačo marmelado. Gostje lahko uporabljajo igrišče za odbojko, balinanje, lahko si uredijo tudi žar skratka postanek bi lahko bil tudi daljši od dveh noči. Vendar PZA-ji temu vendarle niso v osnovi namenjeni.

Po začetni aklimatizaciji (postavili smo stole in mizo) smo razložili še kolesa in krenili proti Logarski dolini – vstop je prost za pohodnike in kolesarje, vsa ostala vozila pa morajo za vstop plačati. S kolesi smo hitro prišli do vstopa in do ikonične vijugaste ceste, ki kmalu pripelje do še bolj ikonične lipe, katero pozna vsak, ki je v osemdesetih s ponosom občudoval lepote Slovenije v turistični reklamni razglednici z zelo nalezljivo melodijo (Moja dežela…). Prevozili smo bolj položen del poti skozi dolino in prišli do vstopa v Pravljični gozd, kjer so uredili krasne pravljične točke ob gozdnih poteh, kjer je vsaka točka tematsko obarvana z eno od znanih otroških pravljic. Prav vsi smo uživali v zanimivem sprehodu skozi gozd in branju pravljic. Ob gozdu je še lepo in razgibano otroško igrišče, zraven pa še lokal, ki poleg pijače ponuja tudi določene domače izdelke. Mi smo si privoščili odlično domačo marmelado.

Domača turška kava v Logarski dolini hm hm

Krasno otroško igrišče z obilico zelenih površin

Ker se je počasi bližal večer smo se vrnili pred avtodom, kjer smo prvič sedli za mizo in pojedli večerjo, s Sašo pa sva si odprla tudi pivo. Kmalu za tem smo res prvič preizkusili kako je spati v avtodomu. Že pri branju večerne pravljice Lauri smo ugotovili, da je v avtodomu super luksuzno saj imamo po širini bistveno več prostora kot na domači postelji. Therry je imel namreč vzdolžni dve postelji s sredinskim vložkom, ki je zadaj naredil posteljo skoraj dvometrskih dimenzij, tako po dolžini in širini! Sicer smo bili na začetku julija vendar kakšne posebne vročine ni bilo saj smo bili obdani z gozdovi iz katerih je prihajal prijeten hlad.

Logarska dolina, pogled izpred hotela Plesnik

Naslednji dan smo naredili celodnevni izlet v Logarsko dolino, saj smo želeli priti do slapa Rinka, kar pa bi bilo za naše kolesarsko neutrjene noge prehud zalogaj. Zato smo avtodom pustili malo višje kot smo prejšnji dan končali s kolesi in iz parkirišča odšli peš naprej proti izhodišču za slap. Hodili smo deloma po cesti, deloma po gozdni poti in po dobri uri hoje prišli do končnega parkirišča kjer se nahaja prijeten Bar pod Slapom, ki nudi osvežilne pijače in nekaj osnovne jedače. Vse okoli lesene hišice so postavljene lesene klopi in mize večinoma v globoki senci dreves. Prijeten kraj za nabiranje energije! Z lahkoto smo osvojili še zadnji delček poti proti slapu in z velikim zadovoljstvom opazovali enega izmed najčudovitejših in najvišjih slapov v Sloveniji. Res vredno ogleda!

Zvečer sva s Sašo odprla gin in tonic ter odigrala nekaj partij remija, ene redkih iger s kartami, ki je tudi v dvoje zanimiva. Očitno mi tonic ni naredil dobro (o ginu ne dvomim) saj sem že ponoči čutil nemir v abdomenskem predelu, zjutraj pa sem že bil plat zvona saj je kazalo na to, da bom zelo hitro moral iti na nujni opravek vendar sem opazil, da je naša WC kaseta čisto polna in da sistem več ne dovoljuje izplakovanja z vodo. Prijazna gospa s kmetije mi je seveda brez težav dovolila uporabo sanitarij v prostorih kmetije, ki so tudi sicer namenjeni gostom. Prva težava mimo! No kmetija pa ni omogočala izpraznitev WC kasete in je bilo potrebno najti kar hitro rešitev, saj se črvički kar niso hoteli umiriti. Hitro sem preveril ali na naši poti obstaja kakšen kamp, ki bi to storitev proti plačilu nudil in že prvi (Avtokamp Šmica) mi je potrdil, da lahko osnovno oskrbo avtodoma opravimo pri njih za ceno najmanjšega evro bankovca. Super, tudi to smo rešili in dan je postal nenadoma lepši, tudi bolj samozavestno sem se lahko usedel na moj vozniški sedež saj sem sedaj imel backup v primeru nujne potrebe.

Velenjsko jezero – Ptuj – Ormož – Mala Nedelja (2.7.-4.7.)

Od Avtokampa Šmica nas je pot najprej vodila do Mozirja, kjer smo si ponovno ogledali znameniti Mozirski gaj, ki smo ga enkrat obiskali v času decembrskih lučk in nas je takrat zelo impresioniral. Tudi sedaj v poletnem času je park zelo lepo urejen s čudovitimi cvetličnimi gredicami, ki jih letos dopolnjuje še zbirka etnografskih objektov. V vročih dneh je dovolj sence, za zabavo pa poskrbi tudi urejeno otroško igrišče. V neposredni bližini Mozirskega gaja obstaja še eno res veliko otroško igrišče z igrali za vse starosti (pri Restavraciji Gaj oz. park Lukna Mozirje).

Približno v času, ko je sonce doseglo svojo najvišjo točko tisti dan, smo se odpravili iz Mozirja v smeri proti Velenjskemu jezeru, kjer smo se želeli ohladiti saj je bil dan vroč in soparen. Predvidevali smo tudi, da bo ob Velenjskem jezeru dovolj možnosti izbire za kosilo, ker se nam v tej vročini res ni dalo ukvarjati še s kuho v avtodomu. Ob jezeru je veliko možnosti za parkiranje, poskrbljeno je tudi za večja vozila zato za nas ni bilo težav. Parkirali smo praktično nekaj deset metrov od jezera. Sledilo pa je majhno razočaranje saj ob jezeru ni bilo lokala, ki bi ponujalo kaj več od toastov in prigrizkov. Nasmeh so nam vrnile lične lesene hiške ob velenjski plaži, ki ponujajo osvežilne pijače in sladolede, v eni od njih pa ponujajo tudi odlične vafle. No, vsaj za sladico in osvežitev je poskrbljeno! Saša se je hrabro javila, da gre lahko na hitro pripraviti neko polnozrnato reč z omakico, ki naj bi vsaj za silo potešila našo lakoto…no ja, jaz z jedmi brez mesa nisem ravno na ti. Po hrani smo se dodobra okopali v jezeru, ki nas je resnično navdušilo, saj je plaža lepo urejena, voda je bila čistega izgleda, ob plaži so tudi pomoli za udoben dostop v vodo oziroma za izvajanje najrazličnejših skokov.

Vreme se je na hitro pokvarilo in kazalo je kar na spodobno neurje zato smo našo navigacijo naravnali čim bolj vzhodno, da se tej ujmi izognemo. Uspelo nam je, saj smo se s prihodom v Terme Ptuj vrnili v vroče poletje, termometri so ob sedmih zvečer kazali 30 stopinj Celzija, medtem, ko so v večjem delu Slovenije opazovali kako so se na tla zlivali hektolitri vode.

Naslednje jutro je sicer prineslo ohladitev tudi k nam v Ptuj, zato pa nam je gostom kampa pripadalo kopanje v notranjih bazenih hotela Grand Primus – tudi prav! Popoldne so se začeli trgati oblaki zato smo se odpravili po krasni pešpoti proti mestu, ki poteka iz kampa v celoti ob reki Dravi. Ogledali smo si stari del mesta, ki nas je očaral, potem pa so naši želodčki začeli počasi protestirati. Izbrali smo si eno od boljših restavracij (Gostilna Amadeus), kjer je naša Laura jedla najboljše njoke do sedaj. Po kosilu smo načrtovali obisk gradu, kar je obvezno, če ste že na Ptuju, vendar je sledilo razočaranje. V tem novem, norem času so iz nam neznanega razloga spremenili čas odprtja saj ga med tednom zaprejo že ob štirih! Ker je zopet kazalo, da bom moral na hitro najti nekaj, kjer bi lahko odložil odvečne snovi, sva si z Lauro naročila taksi, ki naju je popolnoma ekološko naravnano (novi električni golf) odpeljal nazaj v kamp, Saša pa je izbrala sprehod tudi v povratno smer.

Ker se mi prebava kar ni hotela urediti smo se naslednji sončni dan dogovorili, da z Lauro izkoristiva še dopoldansko čofotanje v zunanjih bazenih Term, kjer je veliko bazenskih površin, še več pa je toboganov, nekateri izmed njih so izgledali kar adrenalinski. Saša pa je izbrala kolesarsko pot iz Ptuja proti Ormožu, ki hkrati prestavlja tudi en delček kolesarske poti ob Dravi (dobršen del poteka v Avstriji kot Drauradweg, zaključi pa se na Hrvaškem).

Po kopanju sva z Lauro na hitro pospravila naše stvari in bila pripravljena na štart proti Ormožu. Prižgem motor, ko se naenkrat zasliši glasno piskanje! Gledam vse možne kontrolne lučke in nič. Piskanje je bilo hudo moteče in tako ni bilo možno voziti. Kličem Hišo na Kolesih, vendar se mi v tistem trenutku niso javili. Avtodom parkiram pred hotelsko recepcijo saj se jim moram zahvaliti za njihovo gostoljubnost v obliki novih turističnih bonov. Ravno v tem času me pokličejo nazaj, povem jim za to grozno nevšečnost in mi kot iz topa takoj povejo, da električna stopnica ni pospravljena! Laura! Seveda, jaz jo vsakič pospravim vendar je naši Lauri ta gumb dosegljiv saj je ob vratih in ji čisto dogaja, ko se stopnica spušča in dviga. Hvala bogu je bilo samo to in že sva na poti proti Ormožu, kjer sva našla našo kolesarko Sašo. Ker smo res uživali v vodnih radostih in ker je bilo vreme naravnost idealno smo naravnali naše zemljevide proti Mali Nedelji.

Bioterme Mala Nedelja – Vitanje – Domžale (4.7.-5.7.)

PZA v Mali Nedelji se nahaja točno ob večjem parkirišču, ki je namenjeno gostom Bioterm, ločuje ju pa še en manjši potok in drevesna meja. Tako je dobro poskrbljeno za večjo intimo gostov, ki jih v zgodnjih julijskih dnevnih ni bilo na pretek. Ob našem prihodu si lahko na prste ene roke naštel število parkiranih avtodomov, čeprav imajo prostora za 50 počitniških vozil. Prav vsa so opremljena z elektriko, ki je posebej plačljiva (sistem Elektrostar Euro stebričkov). Zopet nas je vročina pregnala v osvežilne vode zunanjih bazenov v termah, ki so nas prijetno presenetile. Imajo veliko različnih vodnih površin, zelo dolgo ‘lazy river’, plavalni bazen in več mehurčkastih postaj. Vztrajali smo čisto do konca odpiralnega časa in se potem vrnili še naslednji dan na dopoldansko čofotanje, ko se je v nekem trenutku zgodila pravcata invazija letečih mravelj. Na začetku smo jih še opazovali, potem pa jih je bilo čedalje več in tudi bazeni so jih bili polno. Dobesedno pobegnili smo v notranje prostore kamor na srečo niso letele.

Po vodnih aktivnostih in kosilu smo Therrya usmerili še na zadnji cilj naših slovenskih počitnic – v Vitanje, kjer so pred nekaj leti postavili hudo modern vesoljski center posvečen Hermanu Noordungu. V neposredni bližini muzeja je urejen tudi PZA, ki nudi osnovno oskrbo avtodoma z elektriko.