Po Italiji 29.8. – 6.9.2020

Malibu i460, luksuz na kolesih

Kot sem razumel, je Malibu skoraj malo slovenski saj ga izdelujejo tudi v Odrancih, kjer je pred leti tovarno postavil eden izmed najbolj znanih izdelovalcev luksuznih počitniških vozil Carthago. V osnovi pri Malibuju gre za cenovno dostopnejšo linijo, ki pa ima veliko skupnih elementov in tudi podobno zasnovo. Konkretno, Malibu i460 ima AL-KO šasijo kar mu omogoča dvojno dno in temu primerno veliko dodatnega prostora v tleh. Razpolaga z enim od največjih prtljažnih boksov kamor smo zopet pospravili naša tri kolesa in še več omaric in predalov kot Giottiline-ov Therry. Ima že kar razkošno kopalnico kjer pa se nahaja tudi tuš. Vozilo je imelo 150 konjev in je bilo opremljeno s fiatovim avtomatskim robotiziranim menjalnikom, ki je sicer malo samosvoj vendar je vseeno doprinesel k udobnejši vožnji. V vožnji tega velikana sem naravnost užival saj je kot integriranec imel tudi avtobusna vzvratna ogledala in je občutek bil res kot da bi vozil kak mini bus. Opremljen je bil z ogromno Thulejevo tendo, zadaj pa sta bila vzdolžna ležišča z vmesnim vložkom, ki je podobno kot pri Therryu vse skupaj sestavil v ogromno ležišče, kjer smo vsi trije zelo udobno spali. Velik preskok je bil čutiti tudi v kuhinjskem predelu, kjer je bilo veliko odlagalnih prostorov in predalov. Čeprav smo šli na enotedensko popotovanje je po moji oceni več kot polovica prostora v avtodomu ostala neizkoriščenega. Vsekakor prevelik za našo malo družinico ampak se nismo preveč pritoževali temveč smo se lepo udobno namestili in se razvajali v obilju prostora in tudi v kvalitetnih materialih. Smo se tudi ves čas spraševali ali bomo sploh še kdaj najeli avtodom nižjega cenovnega razred. Enkrat, ko se navadiš na mercedesa greš težko nazaj na… …na peugeota na primer. Ampak do tja še pridemo. Najprej Bella Italia!

Korona je na žalost krojila tudi drugi del naši poletnih počitnic. Konec avgusta smo imeli že od začetka leta rezervirano ‘našo’ prikolico v kampu Rapoća v kraju Nerezine, ki jo sedaj že nekaj let zapored najemamo od zelo prijaznega lastnika Bojana. Prikolica nam nudi vse kar potrebujemo za prijeten oddih – velika senčna parcela, ki je praktično le nekaj deset metrov od čistega lošinjskega morja. Kamp ni velik in ravno zato nam je bolj všeč od recimo bolj znanega Čikata v Malem Lošinju. Zato smo z zanimanjem spremljali vse slabše novice, ki so začele v avgustu prihajati iz Hrvaške. Seveda Hrvaška je z zelo liberalnim pristopom do korona virusa sama sebi zabila žebelj v krsto saj je praktično v enem mesecu iz regije z zelo malo okuženimi postala žarišče novega vala okužb, ki so se po vrnitvi dopustnikov razpasle po vsej Evropi. Slovenija je sprva omahovala glede ukrepov na meji, saj seveda velika večina Slovencev dopustuje na Hrvaškem. Nekako v skladu z napovedi so se začele prve restrikcije uvajati po 15.avgustu, po parih dneh skokovite rasti okužb pa je slovenska vlada dala Hrvaško na ti. rdeči seznam kar pomeni, da je ob vrnitvi s Hrvaške obvezna takrat 14-dnevna karantena. Hitro smo morali odreagirati saj je bilo do našega dopusta samo še dober teden in začeli smo z iskanjem nadomestne lokacije. Kar sama po sebi se je ponujala Italija, ki je imela takrat zelo ugodno epidemiološko sliko saj so se naši zahodni sosedje verjetno marsikaj naučili iz spomladanskega prvega vala okužb, ki je našo sosedo najhuje prizadel. Z odličnimi izkušnjami, ki smo jih bili deležni na našem prvem avtodomarskem potovanju je kar hitro padla odločitev, da si za te počitnice ponovno omislimo najem avtodoma in z njim tokrat potujemo po Italiji! Hitro smo poklicali Hišo na kolesih, ki so nam zopet pripravili dobro ponudbo kar je nekako potekalo takole – jaz sem jih poklical in želel imeti tokrat Vana, da se bom lažje gibal po ozkih italijanskih vasicah oni pa so mi ponudili kar Malibuja, ki je bil še večji kot naš prvi najeti avtodom Therry.

Zdenko praznuje 7 križev (29.8.)

Prevzem avtodoma je ponovno potekal hitro, saj sem večino osnovnih stvari že vedel od našega prvega najema zato smo se tokrat posvetili bolj posebnostim oziroma tistim stvarem, ki so bile drugačne od Therrya. Ker so nam omogočili prevzem že v petek, smo si lahko pred našim potovanjem v Italijo privoščili še izlet na Dolenjsko, kjer smo bili povabljeni na tastov 70.rojstni dan. Prišli smo toliko prej, da smo ga skupaj z ženo in navdušenimi vnuki zapeljali ‘en krog’. Izbrali smo si nekaj kilometrov stran oddaljeno Šmarjeto, kjer so letos po zgledu pivske fontane v Žalcu postavili nekaj podobnega v osrednjem delu vasi. S to razliko, da tukaj ne priteče hmeljni napitek ampak tisto, kar imajo Dolenjci najraje. Ker je termometer kazal krepko čez 30 mi nekako ni bilo do tega, da bi sredi dneva degustiral ali je tisti cviček kaj prida ali ne, tast bi pa tudi znal povedati, da je njegov itak najboljši. Pa smo šli nazaj na Lešnico, kjer smo pustili avtodom na bližnjem travniku in se zaradi ozkih in strmih cestic naprej do gostišča raje odpeljali z avtomobili. Po zabavi smo se zvečer vrnili z avtodomom v Domžale in ga napokali za naše počitnice. Se mi zdi, da je tokrat šlo za odtenek bolj organizirano kot prvič.

Peschiera del Garda (30.8.- 2.9.)

Po zajtrku še zadnje priprave na odhod, predvsem pa je mene kot voznika zanimala situacija v Italiji saj so italijanski vremenoslovci oziroma portal ilmeteo.it že cel teden napovedovali apokaliptične razsežnosti fronte, ki naj bi prizadela predvsem severni del Italije. Zato sem non-stop preigraval vse možne variante poti, upošteval tudi kakšno vreme se obeta posameznim regijam v prihodnjih dneh, da bi imeli čim več lepega vremena. Na koncu je zmagala varianta, da se najprej odpeljemo proti Gardskemu jezeru, od tam pa po vsej verjetnosti prečimo čez osrednji del do Riminija in potem po jadranski obali nazaj do Lignana. Študiral sem tudi kdaj in kje naj bi bili najhujši nalivi ali gremo morda raje nekoliko južneje in naredimo par deset kilometrov več. Vsekakor bi ob hudem vetru v takšnem avtodomu imel kar velik cmok v grlu. Pa sem očitno naredil tako dober plan, da je cela pot do Garde minila brez posebnosti, dobil nas je samo en manjši naliv, kmalu po Palmanovi kjer smo naredili kratek postanek za wc in malico. Do Verone se je vreme že uneslo in posijalo je skoraj poletno sonce saj so se temperature ponovno dvignile v bližino 30 stopinj. Popoldne smo prispeli v Peschiero, hitro našli naš kamp (Campeggio del Garda) in še hitreje uredili vse formalnosti saj smo rezervacijo in podatke uredili že preko spleta. Parkirali smo v trenutku in že naslednji moment uživali v razprti tendi, postavljenih mizah in stolih.

Campeggio del Garda, parcela tik ob jezeru

Po krajšem predahu in uživanju ob pogledu na Gardsko jezero smo naredili hiter orientacijski sprehod po kampu in njegove neposredne bližine. Ugotovili smo, da obstajajo hudi bazeni in tobogani za otroke zato smo si hitreje kot se Clark Kent preobleče v Supermana nadeli kopalno opravo in že smo veselo čofotali v recimo ji osvežujoči vodi. Po nalivu se je očitno voda v bazenu pošteno ohladila. Še vedno pa je bila skoraj vrela v primerjavi s kakšno Sočo npr. Ena nevšečnost je tukaj v Italiji glede uporabe bazenov, saj so za vse kopalce obvezne plavalne kapice. No meni, ki sem brez las ni noben težil, da jo moram nositi zato je tudi nisem.

Naslednji dan je bilo napovedano oblačno a toplo in suho vreme kar je idealno za raziskovanje destinacije s kolesom. Odšli smo severno od Peschiere v smeri Bardolina saj je ob obali speljana sprehajalna pot, ki je namenjena tudi kolesarjem. Najprej smo se odpeljali do Gardalanda, kjer smo pri vstopu preverili kakšna je gužva in ali veljajo kakšni posebni ukrepi. Doživeli smo kar hladen tuš saj nam je prijazni uslužbenec pojasnil, da so maske obvezne za vse tudi za otroke in sicer ves čas obiska. Zaključili smo, da 100 EUR že ne bomo dajali za to, da bomo ves čas dihali čez te ogaben maske zato smo se s kolesi vrnili nazaj na obalo in pot nadaljevali naprej.

Prišli smo do neke točke, kjer je kazalo, da je težje prevozna s kolesi zato smo se odpravili čez kamp do glavne ceste in se odločili, da obiščemo Sea Life Aquarium, ki je bil oddaljen le nekaj kilometrov stran od obale. Sicer smo videli že boljše in večje akvarije vendar pa je tu vstopnina le 5 evrov in za ta denar nudi več kot dovolj vsebine in zabave za družine. Aja maske so seveda obvezne, na to opozarjajo redarji že zunaj na parkirišču.

Torek je prinesel obilo sonca in po jutranjih ritualih smo se kar malce zasedeli pred avtodomom in uživali v sončnih žarkih in miru v kampu. Po približno dveh urah ‘ždenja’ na enem mestu pa sem postal nemiren in sem predlagal, da gremo v akcijo. Na hitro smo dobili idejo, da bi šli do živalskega vrta vendar sva s Sašo hitrem prerezu poti ugotovila, da bi s kolesi pot trajala predolgo in vse skupaj bi bilo prenaporno. Zato smo kar poklicali tja, če nudijo parking tudi za večje avtodome in če je kljub temu možno obiskati safari. Odgovor, ki smo ga dobili nismo pričakovali saj so nam zagotovili, da si safari lahko ogledamo kar iz udobja našega avtodoma. Kako prosim? To pa še nisem slišal, da bi se z avtodomom odpravil kar na safari! Po začetni skepsi smo se vseeno znašli pred vstopom kjer plačaš vstopnino kar iz avtodoma, podobno kot bi plačal cestnino. Gospa ni kazala nobenega začudenja glede našega vozila zato smo sklenili, da je očitno zadeva varna in vpeljana. Prvi del poti poteka po ravnem in odprtem, makadam ni grob in lahko se v miru posvetimo ogledovanju raznih savanskih živali med drugim lahko čisto od blizu vidiš žirafe, nosoroga kar je iz avtodoma še posebej zanimivo zaradi velikih steklenih površin. Drugi del poti pa je bolj terenski, cesta se kar lahko povzpne, rata tudi ožja in zgodi se, da jo blokirajo kakšne koze mimo katerih s takšnim vozilom težko zmanevriraš. Tudi spust poteka po dokaj strmi in ozki cesti ,ki ima tu in tam še kakšne jame zato je potrebno kar nekaj spretnega manevriranja ampak nič nevarnega. V drugem delu je cesta ločena od živali z ogradami, ker so tam nastanjene nevarnejše živali kot je gepard ali lev.

Na izhodu iz parka te osebje pospremi na posebno parkirišče kjer se najde tudi dovolj velik prostor za avtodom. Privoščili smo si hitro malico in odšli na drugi del ogleda živalskega vrta, ki je tiste klasične narave torej peš. Moram reči, da me je živalski vrt s svojo urejenostjo in dizajnom impresioniral, obisk pa je potrebno pametno časovno dozirati saj je po moji oceni ta živalski vrt vsaj 4x večji od tistega v Ljubljani. Skratka krasna, zanimiva in poučna celodnevna izkušnja. Po vrnitvi v kamp smo se na hitro uredili in peš skočili še v Peschiero, kar iz našega kampa vzame približno 15 minut umirjene hoje. Uživali smo v pristnem italijanskem večernem vzdušju, s pogledom na kanal polnih ribiških čolnov in tudi tistih plovil katerih število ničel za enico je lahko kar vrtoglavo. Po kratkem sprehodu skozi slikovite mediteranske ulice in obveznem firbcanju v trgovinah s spominki smo našli lokal s tistim pristnim, domačim italijanskim gelatom. Bil je res vrhunski, kot je bil tudi naš torkov večer v Peschieri.

V sredo zjutraj smo bili dogovorjeni za najem krasnega čolna, ki ga v verziji 40 konjev lahko vozi vsak saj za vožnjo po jezeru ne zahtevajo izpita za čoln. Žal pa se nas vreme ni usmililo in je začelo ravno kakšno uro prej rahlo deževati in ni kazalo, da bi se dopoldne kaj izboljšalo kvečjemu nasprotno. Zato so nas iz podjetja za izposojo poklicali in stornirali našo rezervacijo. Nič, pospravili in spakirali smo ter odšli na pot proti jadranski obali. Na poti smo se odločili za obisk ene od najznamenitejših pridelovalcev značilnega aromatičnega balzamičnega kisa, ki ima svoje korenine v Modeni in njeni okolici. Rezervirali smo si skoraj dveurni ogled najstarejše hiše, ki se ukvarja z izdelovanjem tega slastnega kisa in če mislite, da je pač to samo še ena varianta kisa se močno motite. To kar smo degustirali v hiši Giuseppe Giusti je bila čista poezija okusov, tako sladkobno in polnega okusa, da ga je enostavno greh zlivati na kakšno solato. In koliko različnih variacij imajo – sam ogled je trajal malo več kot uro, sama degustacija pa še dobre pol ure. Bili smo sami skupaj z starejšim nemškim parom, ki je očitno imel kar nekaj izkušenj na kulinaričnem področju saj sta gospod in gospa kasneje v njihovi trgovinici zapravila več kot 200 eur za par steklenic kisa. Ja, dobiš v Sparu lahko v akciji balzamični kis za 2 eura, vendar je to le kis, narejen na osnovi vinskega kisa, to kar pa izdelujejo tukaj pa je to proces, ki traja 12 let in v tem procesu se iz 100 kg grozdja pridobi 3 dc tiste žlahtne tekočine – 3 dc!

Guiseppe Giusti, najstarejši izdelovalci balzamičnega kisa

So se naše brbončice tako vzburile ob prej omenjeni degustaciji, da smo si kar na parkirišču pred hišo privoščili pravo italijansko kosilo z domačimi testeninami, domačo omakico, z enkratnim parmezanom, ki smo ga kupili nedaleč stran in seveda obveznim dodatkom pravega balzamičnega kisa. Vrhunsko!

S polnimi in potešenimi želodčki smo se odpravili proti Cesenaticu kamor smo prispeli v popoldanskih urah.

Cesenatico (2.9. 3.9.)

Hecna stvar se je zgodila ravno ob našem prihodu v Cesenatico. Ves čas smo imeli v mislih parkirišče PZA, ki smo ga našli na sicer zelo uporabni aplikaciji za kamperje Park4night za katerega smo tudi nastavili navigacijo pa smo po tem po zaslugi Googla pristali v avtokampu…zraven našega PZA-ja, kar smo opazili šele kasneje saj ju loči le ograja. No tudi ta Camping Motel ni bil drag saj so za polno storitev zahtevali 25 eur/noč. Pa smo ga kar tam parkirali, na senčni parceli. Takoj smo se odpravili proti mestu saj nismo hoteli izgubljati časa in smo po približno 400 m hoje prišli do več desetkilometrske peščene plaže, ki se dejansko konča tam nekje na koncu Riminija. Tipična italijanska mivkasta plaža s stotinami ležalnikov ter bolj motnim morjem. Tisti dan je na plaži kar pihalo zato smo hitro šli do starega dela Cesenatica, do katerega se lepo pride ob kanalu od plaže proti notranjosti.

Bolj, ko smo hodili ob tem kanalu prijaznejše je postajalo mesto, ki je na koncu v svojem mirnejšem delu že malo spominjalo na slikovitost Burana ali Grade. Zaželeli smo si tipične italijanske pice in jo tudi našli v eni od ulic blizu kanala. Večerja je bila okusna in prijazna naši denarnici.

Naslednji dan smo se kar zgodaj odpravili na plažo in uživali v sončnem dnevu, tudi dobro se je ogrelo zato smo tudi čofotali po tisti mivkasti vodi. Mivka tam ima tudi dobro lastnost in sicer se da narediti prave male umetnine s primernim orodjem, beri lopatico in raznoraznimi lončki.

Chioggia (3.9.-4.9.)

Ob konkretni dozi prejetega vitamina D in kombinaciji mivke in soli na naši koži smo zapustili Cesenatico in se podali proti severu kar ob jadranski obali po lokalnih cestah. Odpeljali smo se v Chioggio za katero smo slišali, da so kot Benetke v malem in brez hord turistov. Zahvaljujoč aplikaciji Park4night smo našli tudi primeren PZA (Area Sosta Camper Lusenzo) za prenočitev in načrtovali naš prihod v poznem popoldnevu. Vmes smo postali konkretno lačni in smo na našo veliko srečo na poti uzrli Lidl, ki je nam precej dobro poznan. Krasno, saj nam je v našem vozilu zmanjkalo že vseh stvari. Konkretno smo se založili, najdeli in sledili naši navigaciji naprej proti cilju. Italijanske ceste so vsaj kar se ravninskih delov tiče super za vozit, pogosti so zelo ravni odseki, kjer lahko tudi z avtodomom prehitevaš počasnejša vozila a hkrati delujejo malce nevarno zaradi visokih hitrosti in pregovorno agresivnih italijanskih šoferjev. V prelepem popoldanskem soncu smo prispeli na naše varovano PZA parkirišče, ki se nahaja le 2 km stran od starega dela Chioggie do katerega se pride čez kar konkretno dolg most. Parkirišče je zelo urejeno, ograjeno in ponuja popolno oskrbo avtodoma z ustreznimi doplačili. Mi nismo ničesar potrebovali zato smo za prenočitev plačali zgolj 6 eur, kar je glede na lokacijo in urejenost parkirišča res ugodna cena. Edini minus parkirišča je ta, da je sosednji parking namenjen lokalnim avtobusom, ki začnejo že okoli tretje ure prižigati svoje dizelske pogone in če imaš bolj rahel spanec je potem težko zaspati.

Odpravili smo se na ogled mesta in ker smo iz našega parkirišča skozi varovana vrata imeli direkten dostop do kolesarske steze smo zopet uporabili naša kolesa, saj je bila do centra speljana krasna kolesarska steza vzdolž katere nas je spremljalo modro morje. V stari del smo hitro prispeli in se sprva na naši poti družili še nekaj časa z avtomobili, potem pa je pot postala ekskluzivna samo še za pešce in kolesarje. Naredili smo par fotk in obkrožili po dolgem stari del mesta potem pa smo se odpravili še proti vzhodu čez en dolgi most, kjer smo prišli do dela, ki se mu reče Sottomarina in kjer se nahaja dolga peščena plaža, ki jo spremljajo številni objekti, od hotelskih resortov, do restavracij in lokalov, do mega otroških igrišč in luna parkov. Skratka zelo turistično razvita destinacija, vendar v samem starem delu Chioggie tega ni bilo čutiti, zato smo se vrnili nazaj in poskušali najti mesto, kjer bi se zopet predali kulinaričnim užitkom italijanskih specialitet. Našli smo mizo na super lokaciji, direktno ob slikovitem kanalu in barvitih hišicah. Bolj italijansko od tega že težko gre. Večerja je bila okusna, vino prav tako in ob trdi temi smo prikolesarili v naš domek. Po ne ravno trdnem spancu (zaradi avtobusov) smo zjutraj krenili proti naši končni destinaciji – Lignano Sabbiadoro

Lignano Sabbiadoro (4.9.-6.9.)

Na pot smo krenili že pred osmo zjutraj, da bi čim prej prišli v kamp v Lignanu in začeli uživati še v morskem delu naših počitnic. Pot je potekala hitro, pri Benetkah pa smo zavili na avtocesto in po dobri uri vožnje prispeli v Camping Sabbiadoro, ki ima idealno lokacijo – blizu plaže in vseh možnih turističnih storitev in produktov kar si jih človek lahko zamisli. Nam je bilo super, da je bil v bližini Junior park, ki je pravi Gardaland v malem. Vstop je prost potem pa deluje vse na principu žetonov. Za vsako postajo je potreben en žeton, pri adrenalinskem skakanju po trampolinu pa celo 2. Naša Laura je najbolj uživala prav na tej postaji, zabavala pa se je tudi na vlakcu in čolnu.

Kamp je ogromen in je bil ob našem prihodu v petek dopoldne kar lepo zaseden, kljub temu, pa so me peljali en krog po kampu v golf kartu z namenom ogleda potencialnih parcel. Naročil sem jim, da želim parcelo blizu sanitarij, blizu bazena, blizu izhoda do plaže in tako naprej. Prijazen uslužbenec nam je našel kar idealno parcelo, ki je bila nekako v centru kampa, torej si peš hitro prišel na vsak konec. Dostopne poti do parcel so bile dokaj ozke in je bilo potrebno kar lepo počasi in z občutkom, da ne bi podrl kakšne ograje ali kakšnega smetnjaka, ki so bili najbolj izpostavljeni objekti na poti. S prefinjenim občutkom sem zapeljal na parcelo z nosom naprej kot kak stari avtodomarski maček in bil kar zadovoljen s samo pozicijo. Imeli smo dovolj prostora za vso navlako, tudi kolesa, potreben je bil samo še ‘fine tuning’ z zagozdami, ker je avtodom malenkostno visel v eno smer. Ker je Laura navijala za bazenski del smo si najprej ogledali tega in bili zopet navdušeni, saj je ponujal vrsto vodnih površin in zabavnih reči za otroke. No tukaj pa so tudi zame zahtevali kapico zato smo si jo nabavili v bližnjem supermarketu – po mojem, tukaj s temi kapicami služijo na veliko.

Tudi sicer je bila varnost gostov na prvem mestu, na vsakem koraku so opozarjali na primerno distanco, na razkuževanje rok, predvsem pa so bile maske obvezne v skupnih prostorih kot so sanitarije, tuši in podobno. Priznam, da mi je to šlo kar precej na jetra, saj si bil običajno oblečen le v kopalke in maske nisi mogel spraviti v kakšen žep. Italijani so jih nosili večinoma na komolcih ene ali druge roke. Spet neka nova moda!

Popoldne smo odšli na mivkasto plažo, ki je bila pričakovano posejana s stotinami senčnikov in ležalnikov, kamp ima tudi rezervirano območje za svoje goste zato smo odšli tja. V nasprotju s Chioggio, kjer je bilo ogromno nezasedenega prostora se je tukaj bolj malo upoštevala socialna distanca, v nekaterih primerih so bile brisače precej skupaj pa vendar tam kopalci niso bili iz istega gospodinjstva. Tudi k nam se je nagnetlo nekaj ljudi, ki so prišli kasneje. Vendarle v vodi in ob vodi je bilo dovolj prostora za naše igrarije in zabavo na mivki, tako da se nismo pustili preveč motiti. Zvečer sva si Sašo privoščila miren večer ob krasnem rozejčku in italijanskih dobrotah.

Drugi dan je minil podobno kot prvi s to razliko, da smo šli zjutraj najprej kolesariti vzdolž lignanske riviere, kjer imajo odlično poskrbljeno za kolesarje, prave pravcate avtoceste so speljane, kjer so kolesarji res kralji in kjer avti nimajo prostora. Priporočam predvsem za družine saj resni kolesarji tukaj nimajo kaj iskati.

Zvečer smo se ponovno odpravili v Junior park, kjer smo preizkusili še nekaj novih atrakcij, med drugim nekakšen adrenalinski park, kjer pa je Saša vseeno morala delati družbo Lauri, saj so bile določene točke kar visoko nad tlemi (pa čeprav 100% varno zavite v mreže).

Prebudili smo se še v eno sončno jutro brez oblačka in zopet zajahali naše bicikle. Tokrat smo jo mahnili v nasprotno smer, torej v smeri proti Bibionu in spoznali še preostali del skoraj deset kilometrske linjanske riviere. Obe rivieri ločuje kanal, preko katerega v spodnjem delu lahko prečiš s trajektom, ki je namenjen prav kolesarjem, saj ima točno 25 sedišč, vsako sedišče pa ima prostor za kolo. Res odlično poskrbljeno za družinske kolesarske izlete.

Po kopanju in kosilu smo pospravili in se počasi odpravili domov. Seveda obisk tega dela Italije ne sme miniti brez obveznega skoka v Ikeo, sedaj pa smo tudi spoznali kako uporaben zna biti avtodom, saj se lahko v trenutku spremeni v dostavno vozilo večjih pohištvenih kosov.

Prejšnja dogodivščina

Naslednja dogodivščina

🏠

📰

Uporabni linki