Z Levčkom smo se podali na našo najdaljšo pot do sedaj! Veselili smo se tako končnega cilja, kar je predstavljalo mesto Brest v Bretaniji, kot tudi vmesnih atraktivnih ciljev, ki jih ni bilo malo. Tokrat je Saša naredila podroben načrt poti, saj je dobra poznavalka Francije (o tem kasneje v zapisu), predvsem pa te najbolj zahodne francoske regije, ki ima tudi svojevrsten značaj, jezik in kulturo. Mi smo pripravljeni, kaj pa vi?
Best Secret 5.7.
Best Secret?? Ja, dobro ste prebrali, vendar pojdimo po vrsti. Tokrat smo štartali proti severu, preko tunela Karavanke in po dobro znani avstrijski avtocesti, ki se kot kakšna hrbtenica vije med dobro znanimi predvsem zimsko športnimi središči. V enem mahu smo prišli v Nemčijo in se na hitro ustavili ob jezeru Chiemsee, ki se je bleščalo v julijskem poletnem soncu. Naredili smo en kratek sprehod od parkirišča (zraven je tudi prostoren PZA, ki pa je tisti dan pokal po šivih) in ugotovili, da bi veljalo jezero uvrstiti na naš seznam za vikend ali podaljšani vikend obisk. Namreč, ob jezeru so lepo urejene pešpoti, lokalčki, restavracije in tudi kolesarska steza, katero bi ob priliki preizkusili. Celotna trasa okoli jezera je dobrih 50 km, s komaj 38 metri višinske razlike. Odlično za družinsko kolesarjenje! Pričakujete lahko kmalu kakšno objavo s tega dela Nemčije. Po kratkem postanku, pa smo se podali do cilja prvega dne potovanja proti Bretaniji. Ustavili smo se v eni izmed poslovnih con na vzhodu Münchna in sicer pri Best Secret trgovini. Ja, v Münchnu in na Dunaju obstajajo celo fizične trgovine nam dobro znanega spletnega trgovca z oblačili. Tam smo se ustavili, ker so mi preko spleta poslali 20% kupon na vse, v kolikor obiščem eno izmed njihovih fizičnih trgovin. Glede na splošno znane dobre cene, je bil to res še en dodatni bonus in na koncu nismo odšli ravno praznih rok. Še dobro, da tale naš Levček vse prenese, prostora ima res veliko 🙂
München – Europa park 6.7.
Smo kar tam na parkirišču prespali in se dobro naspali, saj je bilo ponoči zelo mirno. Po zajtrku pa smo odrinili naprej mimo Münchna proti Strasbourgu, francoskemu mestu na nemško-francoski meji. Na žalost smo bili malo pred francosko mejo deležni pravih nalivov in žal se situacija ni izboljšala niti ob našem prihodu v to največje mesto francoske Alzacije, kjer domuje evropski parlament. Ravno v bližini njega smo našli makadamsko parkirišče, kjer smo ob kosilu čakali na izboljšanje vremena, ki pa ga nismo dočakali. Sklenili smo, da se z avtodomom samo zapeljemo mimo parlamenta in se raje odpravimo proti Colmarju, slikovitemu srednjeveškemu mestecu, ki je tudi prestolnica alzaškega vina.
Colmar nas je sprejel v sivi, turobni podobi, vendar se mu je nekako kar podalo, dež pa je tudi občasno ponehal, tako, da smo se lahko v miru sprehodili po čudovitih, slikovitih uličicah. Avtodom smo uspeli parkirati v eni od ulic na obrobju starega dela mesta, verjetno smo imeli kar srečo, ker smo prišli v soboto in se je dalo bolj sproščeno iskati prostor po mestu. Nikjer sicer nismo zasledili, da bi imeli AD-ji prepoved, je pa res, da se naš Levček lahko nekako stlači v okvirje enega parkirnega mesta. Zelo prijeten sprehod nam je vsem dobro del po dolgi vožnji iz Münchna, še posebej smo bili veseli prvih francoskih pekarnic (ali patisserie), kjer smo preizkusili odlične rogljičke in eklerje. Mislim, da smo tako okusne eklerje iskali potem drugod po Franciji, ampak tako dobrih nismo več našli. Zaradi dežja smo bili primorani poiskati zavetišče potem še v eni izmed pivnic (brasserie) in uživali v enem izmed najbolj znanih alzaških piv Kronenburg (pale ale). Po okrepčilu je sledila še krajša vožnja do Europa parka, kjer smo si rezervirali dve nočitvi na parceli v kampu, ki je v neposredni bližini enega izmed najboljših zabaviščnih parkov v Evropi. Naj dodam, da čeprav je kamp ogromen, je bil kar podvig dobiti mesto za dve noči. Čeprav smo rezervirali precej vnaprej, smo dobili prosto parcelo le za eno noč. Smo pa situacijo redno spremljali in ugotovili, da se rezervacija izbriše, v kolikor določeno število dni (mislim, da dva tedna) pred obiskom ne plačaš. Tako, da smo imeli srečo in dobili parcelo tudi za noč pred obiskom parka.
Europa park 6.7. – 8.7.
Zbudili smo se v prekrasno sončno in nekoliko hladno jutro, vendar se je obetal krasen sončen in vroč dan. V park smo vstopili že pred deveto uro in se izognili večji gneči na vhodu. Karte smo kupili že preko spleta, zato je bila procedura na vhodu zelo hitra. Potem pa smo se zapodili v prvo atrakcijo, kjer smo kljub zgodnji uri čakali približno 10 minut za vstop. Zraven vhoda je tudi postaja vlakca, ki kroži okoli parka in ga priporočamo, da si zadeve najprej ogledate iz zraka – na ta način si lažje orientirate, kje se kaj nahaja in kje so tiste najbolj zanimive atrakcije. Seveda, nismo šli na tiste najhujše z vratolomnimi g-pospeški, smo pa vseeno obiskali kar nekaj takšnih, ki ti vzamejo dih. Moram še reči, da je park obvladljiv, povsod najdeš wc-je, lokale s ponudbo pijač in hrane, veliko je tudi sence in prostorov za počitek. Kolikor se spomnim Gardalanda, mi je ta park ostal v veliko lepšem spominu in na koncu dneva lahko rečemo, da smo ga obdelali po dolgem in počez, proti koncu dneva pa smo večkrat ponovili nekatere izmed tistih atrakcij, ki so nam bile najbolj všeč. Takrat so namreč vrste precej manjše oziroma jih sploh ni. Če povzamem celotno izkušnjo – mi smo bili navdušeni in bi se še vrnili. Zvečer smo se vrnili v kamp in ugotovili, da pravzaprav tam kar dogaja. Lokali so oživeli, v osrednji restavraciji je zunaj na pomolu manjšega ribnika igral par v kavbojski opravi, seveda tipične country napeve, ob robu ribnika pa so bila postavljena žarišča, kjer smo si spekli hrenovke in marshmallowse. Čisto po ameriško! In ja, cela vas z lokali, pekarno, tuši in wc-ji je narejena v duhu ameriškega divjega zahoda, malo kičasto ampak prijetno. Strošek na noč v kampu je znašal 54 eur, vstopnina v park za dva odrasla in otroka (4-11 let) pa je skupaj 175 eur. Ni malo, še vedno pa precej ceneje kot Euro Disney.
Europa park – Champagne – Versailles 8.7.
Naslednje jutro smo se počasi poslovili od parka in se podali proti zahodu Francije. Prvi postanek smo si zamislili v pokrajini Champagne, in sicer v kraju Verzenay, ki je eden od tipičnih vinorodnih krajev v tej francoski pokrajini z mnogimi vinskimi kletmi. Predstavlja enega od temeljev šampanjcev, saj tukaj pridelujejo modri pinot, po francoski klasifikaciji kvalitete Grand Cru. Mi smo si najprej odpočili na makadamskem parkirišču ob cesti, ki vodi v kraj Verzenay, in kjer je dobro izhodišče za obisk svetilnika Le Phare de Verzenay, kjer boste nagrajeni s prekrasnimi razgledi nad samim krajem in okolico posejano z vinogradi. V sami zgradbi je vinski muzej, lahko se tudi odločite za pokušino njihovih šampanjcev, sicer pa v njihovi trgovini nudijo širok izbor te žlahtne francoske kapljice različnega cenovnega ranga (od 15 eur navzgor). Mi se za pokušino nismo odločili, ker nas je čakala še dolga pot do Versaillesa, približno dvesto kilometrov poti oziroma dobri dve uri vožnje. Vsaj takšno je bilo naše izhodišče, ko smo štartali. Realnost pa je bila taka, da se je z vsakim prevoženim kilometrom daljšal pričakovani čas prihoda. V bistvu sem postajal vedno bolj frustriran, saj sem vozil že debelo uro, čas prihoda pa je še vedno kazal več kot dve uri! Razlog za to je bil niz prometnih nesreč na južni obvoznici mimo Pariza. Bolj kot smo gledali zemljevid poti mimo Pariza, več temno rdečih črt se je prikazovalo na Google maps. Sedaj je celo stric Google priporočal pot skoraj čez center Pariza. Situacija se je tako slabšala, da smo se v nekem trenutku ustavili in razmišljali. Ali se ustavimo kar pred Parizom na nekem parkirišču, kampu in se morda odpravimo kar na popoldansko-večerni ogled Pariza z vlakom? No, čeprav mamljiva opcija, se nam je potem zdelo, da bo vse skupaj vseeno preveč naporno, predvsem za Lauro, še posebej po taki dolgi vožnji. Zato smo stisnili zobe in nadaljevali pot, ki je bila prava nočna mora saj smo se prebijali skozi gnečo neštetih avtomobilov, in to čez Pariz. Do sedmih zvečer smo se prebili do Versaillesa, kjer smo brez težav parkirali na eni izmed ulic blizu vhoda v palačo.
Smo pa že vnaprej vedeli, da z obiskom palače ne bo nič, saj smo prispeli ravno v ponedeljek, ko sta grad Versailles in palača Trianon zaprta. So pa zato odprti vrtovi in park, vendar se morate za vstop sprehoditi vsaj kakšne pol ure okoli palače in mimo vrtov, da lahko končno uživate v tem skoraj 800 hektarjev velikim posestvom. Glavni vhod z vzhodne strani, ki je najbližji palači, je namreč ob ponedeljkih namenjen samo izhodu, sicer pa ob drugih dnevih tistim, ki imajo vstopnico za ogled palače. V kolikor se želite samo sprehoditi po vrtovih in parku, pa je vhod z druge zahodne strani, je pa le-ta brezplačen. Tako ali tako pa smo bili pozni za obisk palače (zadnji vstop ob 18.00 oziroma izven sezone ob 17.00), hkrati pa smo imeli v načrtu obisk kar nekaj gradov ob Loari, med drugim tudi veličastni Chambord. Po prehojenih parih kilometrih smo vsi komaj čakali, da si najdemo prostor, kjer bomo z Levčkom prespali noč. Usmerili smo se proti zahodu od Versaillesa in ga našli približno 50 minut vožnje stran v kraju Ivry-la Bataille, v prijetnem kampu Camping Coin des Iles, kjer so nam dali na voljo prekrasno prostorno in ravno travnato parcelo z vso oskrbo za 25 eurov. Na voljo je sicer tudi dražja parcela, ki pa se razlikuje zgolj v tem, da dobiš močnejši električni priključek, nam pa je šestamperski popolnoma zadoščal. Imajo tudi pokrit bazen s toboganom, sanitarije (wc-ji so skupni in brez toaletnega papirja), med vikednom poleti pa ponujajo tudi otroško animacijo. Leži tudi ob mirni reki Eure, ki bi bila idealna za supanje, vendar smo žal bili na tesnem s časom, zato smo se zjutraj kmalu odpravili naprej proti Bretaniji.
Ivry-la Bataille – Mont Saint Michel – Le Vivier-Sur-Mer 9.7.
Najprej smo se ustavili v kraju Anet, kjer smo uzrli francoski renesančni dragulj grad Chateau d’Anet. Glede na našo pregovorno srečo pri izbiri primernega časa za obisk, smo se za vstop zopet obrisali pod nosom, saj je ta dokaj impresiven grad zaprt ob torkih. Tako, da vam razen nekaterih fotografij, žal ne morem deliti nič bolj uporabnega. Levček je pridno požiral kilometer za kilometrom in kot bi mignil smo prišli v Normandijo, oziroma na sam njen rob, saj smo si pred vstopom v Bretanijo želeli pogledati še eno izmed najbolj znanih turističnih točk na severu Francije. Pravzaprav gre za otok, ki je občasno povezan s kopnim glede na plimo ali oseko. Sicer pa je možen dostop po cesti, kjer pa lahko vozijo le lokalni avtobusi ali taksiji. Mont Saint Michel je res enkraten in veličasten primerek srednjeveške arhitekture in predstavlja pomemben kulturen in zgodovinski spomenik Francije. Posledično privablja množice turistov, za katere je tudi postavljena primerna infrastruktura. Približno 2,5 kilometra od otoka se nahaja večje parkirišče, hoteli, restavracije in tudi kamp. Del parkirišča je namenjen tudi avtodomom, vendar so v visoki sezoni cenovne zahteve precej visoke – do 30 minut je sicer zastonj, naslednja tarifna postavka pa znaša reci in piši 19 eur do treh ur (!). Obstajajo pa tudi alternative, saj je v bližini na voljo nekaj kampov, vendar so le-ti predaleč za sprehod do otočka, mimo nekaterih pa sicer vozijo lokalni avtobusi. Od glavnega parkirišča sicer do otočka vozijo na vsakih nekaj minut posebni avtobusi, ki so zelo podobni tistim, ki jih najdete na letališčih. Mi smo našli brezplačno varianto pred lokalno trgovino Produits Regionaux LEFRANC Farmshop (48.613995, -1.501054), kjer je prostora za nekaj avtomobilov, dovolijo pa tudi parkiranje avtodomom. Trgovina ponuja lokalne predelane pridelke, razne marmelade, vina, piškote ter za to regijo najbolj značilno jabolčno žganje, ki se imenuje Calvados, iz njega pa delajo še druge reči, kot na primer zelo okusno karamelo iz žganja. Po bontonu smo seveda vprašali, če smemo pustiti avtodom za kakšno uro ali dve, ker bi se radi sprehodili do otočka, kupili pa smo tudi nekaj malenkosti. Prijazni domačini so nam brez težav dovolili, zato smo kar takoj odpravili peš in nekje v 45 minutah prišli do vznožja obzidja, za katerim se skrivajo ozke, tlakovane in na določenih mestih tudi strme uličice, na katerih boste našli predvsem veliko trgovinic s spominki, lokale in restavracije, nekatere s prav imenitnimi razgledi nad okolico. Skoraj povsod pa boste lahko našli že prej omenjeno značilno jabolčno žganje in njegove izdelke. Ker se je že bližal večer, smo se z avtobusom vrnili na izhodiščno točko in se odpeljali še naprej proti zahodu, kjer smo tudi prvič prečkali pokrajinsko mejo – da, končno smo prispeli v Bretanijo, kjer smo si hitro našli prenočišče v kraju Le Vivier-Sur-Mer in sicer na PZA-ju (48.602909° -1.772529°), ki je del zelo razvejene mreže PZA-jev z imenom Camping Car Park. Ob prvem vstopu je potrebno kupiti kartico (5 eur), ki jo potem lahko uporabljate na vseh njihovih parkiriščih po Franciji, sicer pa smo za 15 eur dobili lepo, travnato parcelo z elektriko in vodo, WC-jev pa tukaj žal ni bilo. Zvečer smo si odprli še pivo (ali dva) in pogledali polfinale evropskega prvenstva v nogometu, kjer so domačini izgubili proti kasnejšim prvakom Špancem. Razumljivo, ni bilo nobenega razloga za slavje, zato je noč na parkirišču minila zelo mirno.
Saint Malo – Dinan – Erquy 10.7.
V Saint Malo smo prispeli že pred deveto uro zjutraj in se uspeli parkirati v eni izmed ulic blizu vhoda v stari, z obzidjem obdani del mesta. Na zunanji strani tega dela sicer obstajajo parkirišča, vendar so zopet vsa višinsko omejena, zato priporočamo parkiranje v modri coni ali pa raziščite možnosti na aplikaciji park4night. Na vhodu v stari del mesta se lahko usedete na dobro znani vlakec s kolesi, ki vas popelje na polurno krožno pot znotraj obzidja in si na tak način lahko označite zanimive predele, kjer jih boste kasneje obdelali peš. Mi smo bili nad mestom navdušeni, lahko se tudi sprehodite po obzidju in na tak način uživate v razgledih izven obzidja proti morju ali pa opazujete številne lokale, trgovinice,… Eno zagotovo priporočamo in sicer, v kolikor ste v Saint Maloju se enostavno morate ustaviti prek pekarno Kouign Amann in poskusiti eno od značilnih bretonskih peciv kot so galettes ali palets bretons ali pa kar istoimensko pecivo Kouign Amann v najrazličnejših oblikah – najslastnejši je prav osnovni, ki vsebuje zvrhano mero masla in sladkorja. Delajo jih sproti, tako, da vedno dobite še sveže in tople, mnjam! Tudi sicer si dajte vzeti nekaj časa in se usedite v kakšno kavarno ter poskusite podoživeti utrip tega srednjeveškega jedra, nekoč celo znanega po piratih.
Po malici in kavici je bil čas za odhod in obisk še enega zelo zanimivega srednjeveškega mesta, ki se nahaja južno od Saint Maloja. Po približno pol ure vožnje smo že parkirali na velikem parkirišču, ki je tudi namenjen za avtodome (48.454129, -2.038118), vendar pozor – na zgornji strani parkirišča, je pravo parkirišče za avtodome, ki je tudi plačljivo (betonsko, urejeno), lahko pa se spustite nekoliko nižje na prostrano travnato parkirišče, ki pa je za obiskovalce mesta brezplačno. Od tu se je sicer najprej treba povzpeti, saj mesto leži na vzpetini nad reko Rance, vendar je pot prijetna, gozdnata. Po približno 10, 15 minut hoje prispete v sam center mesta, ki je prijeten, s slikovitimi srednjeveškimi ulicami, z veliko baziliko in drugimi zanimivi zgradbami. Ker je bil čas kosila, smo si končno privoščili bretonske palačinke, seveda slano verzijo, ki se nudijo kot glavno jed, z najrazličnejšimi mesnatimi in zelenjavnimi nadevi. Lahko pa si privoščite tudi sladko verzijo, no podobne pa že tako ali tako poznamo iz domačih krajev. Aja pa ne smem pozabit, da zraven palačink paše tudi kozarec sidre, ki je tudi zelo tipična pijača za Bretanijo.
Iz Dinana smo se odpeljali proti kampu (Camping des Hautes Grees) blizu mesta Erquy, ki je imel med drugim tudi manjši pokrit bazen, otroška igrala, animacijo in tudi dostavo kruha. Parcele so bile prostorne, sanitarije prostorne, v neposredni bližini kampa sta bili tudi dve peščeni plaži. Plačali smo zelo zmernih 35 eurov, glede na visoko sezono in kvaliteto kampa.
Erquy – Roscoff 11.7.
Sedmi dan našega popotovanja se je začel z vetrom, ki je stalno skrbel za menjavanje sonca in oblakov na nebu in posledično stalno prilagajanje naših oblačil, saj so temperature komaj dosegale 20 stopinj, raje kakšno manj. Iz kampa smo se podali naprej proti zahodu Bretanije, pot nas je vodila več ali manj ob severni obali te prečudovite francoske regije. Izpustili smo en del poti in po približno dveh urah vožnje prispeli v kraj Saint Guirec, ki je vsaj meni predstavljal enega izmed vrhuncev Bretanije. Namreč, ta del bretonske obale, ki se imenuje Cote de granit rose, se precej razlikuje od ostalih, kjer se večinoma nahajajo dolge peščene obale. Tukaj se res lahko samo čudimo, kako ima mati narava včasih izrazito umetniško žilico. Preplet morja, rdečkaste obale in ogromnih rdečkastih skalnih formacij, v povezavi z zelenjem, nam dajejo res neverjetne prizore ob katerih nam pogoste zastane dih. Nobena fotografija nam ne da takšnega občutka, kot takrat, ko si zadeve ogledaš v živo. Malo nad mestom se nahaja prostorno parkirišče, ki ima en del ločen za avtodome (Parking du Ranolien, 48.827158, -3.478603) in kjer za celodnevni parking plačate 6,70 EUR. Vsake pol ure pa je na voljo brezplačna navetta, ki se poda na krožno pot po Saint Guirecu. V mestu smo tudi mi izstopili in bili navdušeni nad simpatičnostjo tipično obalno-ribiškega mesteca z nekaj trgovinicami z navtičnim materialom in lokali, kjer so se gosti na terasah nastavljali sončnim žarkom, kadar so pogledali izza oblakov. Tukaj je tudi odlično izhodišče, da se podate na sprehod od mestne plaže na lepo, urejeno pot mimo najzanimivejšega dela te skalnate obale. Po tej poti na koncu lahko pridete nazaj na izhodiščno parkirišče. Vsekakor vredno ogleda!
Polni vtisov smo se popoldne zapeljali do pravega bisera, saj smo med nešteto plažami našli eno (Plage du Traon Erc’h), ki je bila malo odmaknjena od turističnega vrveža in je kar malo spominjala na tiste, ki jih najdemo v tropskih krajih – bel pesek, kakšna unikatna skala, kristalno čisto morje…ki pa je žal kakšnih deset stopinj hladnejše od tistih bliže ekvatorju. Dodatni plus je bil, da se je nad plažo nahajalo manjše parkirišče za osebna vozila (48.713864, -3.972363), kjer smo lahko prespali. Bojda ne komplicirajo, če z avtodomom prenočiš, vendar pa ni dovoljeno parkiranje čez dan. Vsekakor super točka, ki jo priporočamo in se nahaja v neposredni bližini mesta Roscoff, od koder vozijo trajekti v Veliko Britanijo.
Roscoff – Ploudalmezeau 12.7.
Zjutraj smo si na naši rajski plaži privoščili še kopanje (no, jaz sem se žrtvoval in snemal ter fotografsko ovekovečil te nepozabne trenutke kopanja v Atlantiku), potem pa si na kratko ogledali še mesto Roscoff, kjer lahko parkirate brezplačno na parkirišču ob železniški postaji (SNCF). Mesto simpatično, vendar nič posebnega – smo videli že veliko podobnih v Bretaniji. No, iskreno, vreme ni bilo najlepše (pač bretonsko), tako da smo ga videli zgolj majhen delček – večino časa tam smo preživeli v simpatičnem barčku s pogledom na mestni svetilnik. Naš dnevni cilj je bil, da pridemo do Ploudalmezeau, da pa ne bi čisto preskočili severne obale do tja, smo si za vmesni cilj določili plažo Karemma. Ker je bil ravno čas kosila, smo začeli razmišljati, kaj oziroma kje bi jedli. Že celotno pot po Bretaniji smo opazovali avtomate za pizzo, zato smo sklenili, da bi jih lahko končno preizkusili, če le najdemo kakšnega na naši poti. Nasmehnila se nam je sreča tik pred koncem naselij – tak avtomat je bil ob piceriji, naročili smo dve pizzi in lahko potrdimo, da je naročanje enostavno in hitro, pizze pa so bile tudi presenetljivo okusne. Pojedli smo na parkirišču ob plaži (48.65027, -4.261344), nato pa se odpravili še na sprehod po plaži. Bil je ravno čas oseke, zato nas je pričakala ogromna plaža, lahko smo se sprehajali med čolni, “nasedlimi” na plaži in se smejali temu, da nam je Google kazal, da stojimo sredi morja.
Ploudalmezeau je bil naš cilj, ker si je Saša zapomnila, da je nekoč bila tu v palačinkarnici (Creperie de Chateau d’Eau) in nama jo je želela pokazati. Posebnost te restavracije je ta, da se nahaja v vodnem stolpu (presenečeno smo ugotovili, da je to delujoč vodni stolp) in tako nudi lep razgled naokrog. Tja smo želeli iti na večerjo, ko pa smo želeli rezervirati, smo izvedeli, da je vse zasedeno. Nismo se dali čisto odgnati, zato smo se kar odpravili tja še pred časom večerje, ko pa ni bila težava dobiti mesta – le da nismo bili posebej lačni, zato smo si privoščili samo sladke palačinke – sicer bi seveda jedli tudi slane. Bile so odlične! Vreme sicer ni dopuščalo najlepših razgledov, smo pa vseeno stopili ven na teraso, kjer lahko obhodiš celotno širino stolpa.
Za prenočevanje smo si izbrali kamp Camping de l’Aber Benoit, ki se nahaja čisto ob plaži. Bilo je vetrovno, zato nam je plaža nudila le kratek sprehod. Kamp je bil enostaven, vendar urejen, s sanitarijami, tuši, pralnico ter manjšo trgovinico. Zanj smo plačali 25,80 EUR na noč.
Ploudalmezeau – Brest 13.7.-15.7.
Naslednji odsek poti je predstavljal naš glavni cilj tega potovanja. V bistvu sploh še nismo omenili, zakaj smo si za letošnji cilj izbrali to pot. Saša je leto svojega študija v okviru Erasmus izmenjave opravila v Brestu in že kar nekaj let je bilo v planu, da se skupaj vrnemo tja. Datum pa je bil prilagojen velikemu srečanju ladij Fetes Maritimes de Brest (ali Brest 2024), ki je organizirano na vsake 4 leta. O tem seveda kasneje.
Kraji, ki smo jih torej obiskali sedaj, so bili tisti, ki jih je Saša pred leti obiskovala v času študija. Najprej smo se ustavili ob svetilniku Phare de Trezien, ki se nahaja ne ob morju, temveč v vasici. Svetilnik ima ogromno parkirišče, tako da parkiranje avtodoma ni bila nobena težava. Kupili smo kombinirano karto še s svetilnikom Saint-Mathieu, ki smo ga tudi želeli obiskati. Do vrha smo se povzpeli po ozkih 182 stopnicah in ker je bilo ta dan lepo vreme, je bil razgled z vrha čudovit.
Naslednji postanek je bila plaža Blancs Sablons, ob kraju Le Conquet. Levčka smo pustili na parkirišču Route de la Presqu’ile (Kermorvan), ki je bilo morda celo edino parkirišče, ki ni imelo višinske rampe. Plaža je bila res lepa, s svetlim peskom, v ozadju nekaj skal in vzpetina, v morju učenci surfanja in nad nami jadralni padalec. Odlično za poležavanje na plaži, pa tudi hiter skok v morje.
V bližini je še en od svetilnikov tega območja, Phare de Kermorvan, do katerega pa nismo šli – niti nismo bili prepričani, če se do njega pride z avtodomom. Odpravili smo se kar do tretjega, svetilnik Saint Mathieu, ki je bil Saši vedno eden najljubših. V značilni belo-rdeči barvi, poleg nekdanje (sedaj napol porušene) opatije in tik ob morju. Parkirali smo ob svetilniku, kjer je parkirišče brezplačno – vendar pa je bilo tudi precej polno, tako da smo komaj dobili prosto mesto. Do vrha svetilnika vodi ozkih in strmih 163 stopnic, razgled pa sega daleč naokoli, tudi do otoka Ouessant.
Nato smo se namenili proti Brestu, na poti pa naredili še dva postanka po Sašinem spominu. Prvi je bil Fort de Berthaume (Plougonvelin), nekdanja utrdba na manjšem otočku. Pritegnila nas je možnost, da se nanj spustimo kar z zipline, v sklopu pustolovskega parka – ki pa je izgledal prezahteven za našo Lauro. Parkirali smo na parkirišču pred trdnjavo, ki je veliko, (dokaj) ravno in travnato – ter brezplačno. Če ne bi imeli že planiranega in rezerviranega obiska Bresta, bi sigurno prenočili kar tukaj – tako smo si namreč predstavljali Bretanijo – prenočevanje na vrhu klifa, s pogledom na morje. Drugi postanek pa je bil še en svetilnik, Phare du Petit Minou. Ta stoji na skalnatem otočku, s kopnim pa je povezan s kamnitim mostom. Parkirali smo na označenem (brezplačnem) parkirišču, s katerega je še nekaj hoje navzdol do svetilnika. za cca tri avtodome se je našel prostor tudi čisto na koncu. Nato je sledil še majhen spust prav do svetilnika. Ob obali smo videli tudi prav vabljive plaže – v morju pa pravo jato delfinov.
Popoldan smo prispeli v Brest in se najprej odpravili v marino (Port de Plaisance). Tukaj je bilo tudi eno od uradnih parkirišč za Brest 2024, tako da je bil kar izziv najti parkirno mesto. V okolici smo le našli mesto, nato pa nas je Saša peljala na “moules frites” – školjke in pomfri v restavracijo, kamor se je res želela vrniti – Le Tour du Monde. Komaj smo dobili mizo, na srečo smo bili malo zgodnji za francoske standarde in se prav dobro najedli, saj so bile školjke zelo okusne, čeprav v malce neobičajni omakici – namesto buzare, ki smo jo navajeni na našem koncu, samo školjke dobili v curry omaki, ki pa ni bila preveč pikantna. Konec dneva smo se zapeljali ns naše rezervirano mesto – na eno od parkirišč za avtodome, ki so bili narejeni prav za Brest 2024. Postavili so tri takšna parkirišča, rezervacija pa se je naredila preko Office de tourisme. Naše parkirišče je bilo narejeno na stadionu Stade du Bergot, ki je imel kar v redu povezavo z javnim prevozom (avtobus) – poleg tega pa je bil tudi zelo blizu nekdanje Sašine šole. Nad parkiriščem smo bili zelo pozitivno presenečeni – narisane so bile ogromne parcele, v kontejnerskih hiškah so postavili wc-je in tuše, lahko si natočil vodo, celo kemični wc si lahko izpraznil. Ni pa bilo elektrike. Klub temu, da smo tam spali samo dve noči, smo rezervirali in plačali 3, da smo lahko zadnji dan odšli konec dneva. Za vse tri noči smo plačali 62 EUR.
Brest je za nas pomenil torej predvsem obisk festivala, velikega zbora jadrnic, Brest 2024. Festival se odvija vsake 4 leta, vendar je predhodni leta 2020 zaradi Covida odpadel. Ravno na tistega smo imeli plan iti – takrat še ne z avtodomom, saj ga takrat še nismo imeli. Glede tega smo kar veseli, da se je obrnilo tako, da smo v Bretanijo lahko prišli z avtodomom. Saša si je res želela, da nam pokaže ta dogodek, leta 2000 je na njem delala kot prostovoljka na sprejemu posadk, kot obiskovalka pa se je vrnila tudi leta 2004. Imeli smo kupljeno dvodnevno vstopnico, ob kombinaciji datumov pa je naneslo ravno tako, da smo ga obiskali 14. in 15. julija. Za 14.7 smo vedeli, da bo gneča – bila je nedelja in še francoski državni praznik (za povrh pa še krasno vreme) – vendar žal ni šlo drugače. Za Laurin rojstni dan smo si namreč zamislili, da gremo v kamp ob morju, da bo dan lahko “po njeno”. V nedeljo je bila torej na prizorišču precejšnja gneča, vendar pa smo vseeno lahko videli in doživeli čar tega festivala – ladje, dogodke, glasbo, stojnice, hrano itd. Smo bili pa konec dneva kar izmučeni in nismo počakali na tradicionalni ognjemet ob dnevu državnosti. Naslednji dan smo dopoldan namenili akvariju v Oceanopolisu, popoldan pa zopet Brestu 2024. Tokrat je bila gneča bistveno manjša. Kljub temu čisto vsega prizorišča nismo uspeli obdelati, lahko pa rečem, da smo ga videli večino. Sedaj že tudi midva z Lauro navijava, da se vrnemo čez 4 leta :).
Benodet – Concarneau – Douarnenez 15.7. – 18.7.
Po nekaj desettisoč prehodenih korakih, ki so jih naše noge ubogljivo prehodile v dveh dneh festivala, smo si zaslužili dva dneva ‘počitnic’. V ta namen smo si rezervirali dve noči v enem izmed boljših kampov blizu Benodeta, pogoj je bil, da ima tudi bazenske kapacitete, kjer bo predvsem Laura lahko uživala, saj se je bližal njen rojstni dan. Zvečer smo se prijavili na recepciji kampa Camping Port de Plaisance, ki je bil roko na srce daleč najdražji na naši poti (147 eur dve noči), je pa bil najbližji približek kampom, ki se na predvsem na Hrvaškem radi kitijo s petimi zvezdicami. Parcele so ogromne in marsikdo ne bi imel nič proti takšnemu prostornemu travniku pred domačo hišo. V kotu parcele smo imeli še lasten žar, osebje kampa pa je prihajalo preverjat, če imamo za morebitno peko vse pri roki. Kamp je imel tudi adrenalinski park, športne površine (nogomet, košarka, namizni tenis) ter velik bazenski kompleks, ki je imel pokriti del s tobogani ter zunanji del prav tako z dvema hitrima toboganoma. V gostinskem delu kampa pa so vsak večer postregli z zanimivim programom. Še bolj zanimiv program pa smo si sestavili za naslednji dan, ko je Laura praznovala svoj osmi rojstni dan. Avtodom in parcela sta bila okrašena v piratskem duhu, iz JBL-ovega zvočnika se je razlegala prava piratska glasba, naredili smo si res pravi piknik. Vmes pa se veliko kopali. Aja, kot dodatno presenečenje smo Lauro peljali še na konjsko ježo, kjer smo se pridružili francoskim otrokom v nekakšnem konjeniškem taboru. Prijazno so nas sprejeli in osedlali dva konja za Sašo in Lauro. Seveda, jaz sem bil zadolžen za fotografijo. Cilj karavane jahačev je bila bližnja plaža, kjer se je prav po filmsko s konji tudi za krajši čas lahko galopiralo. Skratka, popoln dan za našo tamalo. Po še eni prespani noči in jutranjemu kopanju v bazenih, je bil čas za premik. Najprej smo se samo spustili v bližnje mesto Benodet, kjer smo se sprehodili do mestne plaže in preverili ponudbo v bližnjih trgovinicah s spominki. Po kratkem postanku smo našo navigacijo naravnali na naslednjo turistično destinacijo, mesto Concarneau, ki se nekako razteza okoli zaliva, na njegovi sredini pa se nahaja otok, na katerega z zahodne strani mesta lahko pridete peš čez most, z vzhodne strani pa vozi manjši trajekt, na katerega smo se tudi mi vkrcali. Namreč, na vzhodni strani mesta boste verjetno prej našli ustrezen prostor za parkiranje avtodoma, čeprav tudi tam ni ravno idealno, saj dokaj ozke ceste od morja hitro gredo v hrib. Otok se imenuje Ville Close in je pravi predstavnik srednjega veka z utrdbami in slikovitimi uličicami na katerih zopet lahko preverjate kreativnost ponudbe spominkov, preizkušate vaše brbončice v eni izmed številnih restavracij ali pa uživate v melodijah uličnih glasbenikov. Včasih pa je ta otok predstavljal osrednji prostor za gradnjo bark. Po kratki tekoči pavzi, smo zvečer prišli v mesto Douarnenez, ki je bilo izhodišče za našo naslednjo dogodivščino.
Namreč, naslednji dan smo začeli na posebej pripravljenem parkirišču za avtodome (48.089683, -4.336190), namenjenem predvsem tistim, ki so prišli na festival, ki se je čez dan z neštetimi plovili počasi selil iz Bresta proti Douarnenezu. Peš smo prišli do dogovorjene točke v mestu, kjer nas je pobral organiziran avtobus in nas odpeljal do mesteca Camaret-sur-Mer, kjer je bilo izhodiščno pristanišče za odhod naše jadrnice Loch Mona. Saša nam je organizirala celodnevno jadranje vštric z mnogimi malimi in tudi večjambornimi jadrnicami, kar predstavlja enega izmed vrhuncev tega morskega festivala. Po parih dneh, ko so jadrnice zasidrane/privezane v Brestu, kjer ljudje lahko uživajo v dogodkih in koncertih v breškem pristanišču, se dogajanje potem seli proti jugu, kjer so prav tako organizirani razni dogodki. Vreme je bilo idealno, saj nas je cel dan razvajalo sonce, na prvi polovici poti smo edino malo pogrešali veter, ki pa se je kasneje v popoldanskem času okrepil in nudil tisto pravo doživetje jadranja. Pozno popoldne nas je sprejela množica ljudi in jadrnic v pristanišču Douarneneza, kjer smo postali še urico ali dve na zabavi. Dolg dan je bil za nami, vendar smo vseeno uspeli narediti še nekaj kilometrov z Levčkom, da bi naslednji dan lahko čimprej prišli do gradov Loare.
Gradovi Loare – Ženeva 19.7. – 20.7.
Za silo smo se odpočili pred vrati kampa v Hennebontu (Camping Saint Caradec Hennebont), ki je bil na našo nesrečo že zaprt, ker smo prispeli nekaj minut čez deseto zvečer (avtomatska zapornica pa deluje do 22.00 ure grrr..). Mogoče bi nam celo uspelo ujeti zadnjo minuto, vendar so cesto na poti proti kampu zasedli domačini z nekim organiziranim rajanjem – bila je glasba, bili so bretonski plesi. Ko so nas uzrli, da želimo iti mimo, so nas lepo prosili, če jim damo še par minut za zadnjo pesem. No, in ravno ta je bila verjetno ena preveč 🙂
Po zajtrku smo se kar hitro odpravili in po približno uri, uri in pol vožnje proti vzhodu smo že zapustili Bretanijo in pot nadaljevali nad Nantesom, ki je glavno mesto francoske regije Loire. V našo Google navigacijo smo vpisali prvega izmed mnogih gradov, ki se nahajajo v dolini reke Loare, ki jo pogostokrat imenujejo tudi Vrt Francije, saj je posejana z več kot tisoč dvorci, ki se v večini ponašajo tudi z impozantnimi vrtovi. Začrtali smo si ogledati nekaj najbolj atraktivnih, ki so bolj ali manj na naši poti proti Švici. Po približno 260 kilometrih iz Hennebonta smo prispeli pred grad Chateau Brissac in parkirali na bližnjem, brezplačnem, prostornem parkirišču, kjer so dobrodošli tudi avtodomi. Na parkirišču, ki se nahaja na ulici Rue de l’Aubance (47.354756, -0.446271) se nahaja tudi javni WC, miza s klopjo ter naprava s pitno vodo. Grad je zelo impozanten in velja za najvišjega v Franciji, vsekakor pa sploh v lepem vremenu kar kliče po številnih fotografijah. Za vstop je potrebno plačati, vendar ponujajo več opcij – ogled samo zunanjosti in vrtov, ogled notranjosti in pa tudi degustacijo vin v njihovi vinski kleti. Še ena zelo pozitivna stvar – ob našem obisku je bilo zelo malo ljudi, zato smo se res lahko naužili lepote gradu in vrtov na eni izmed klopic v parku. Po kosilu, ki smo si ga privoščili na prej omenjenem parkirišču smo pot nadaljevali proti naslednjemu biseru – Chateau d’Usee, ki se nahaja ob reki Loara, katero smo na naši uro in pol dolgi poti dvakrat prečili. Grad je nekako skoraj pravljične oblike in je bojda navdihnil tudi Walt Disneya za oblikovanje gradov v njegovih risankah. Tokrat smo si ogledali tudi notranjost gradu – v enem delu gradu lahko na različnih točkah preberete in podoživite pravljico o Trnuljčici, sicer pa se povzpnete lahko zelo visoko na vrh stolpiča in uživate v razgledih na grajsko dvorišče in vrt. Še en grad smo si pustili za konec prvega dneva in sicer enega izmed najbolj znanih dvorcev v Franciji – Chateau de Chennonceau, ki se v vsej svoji veličini razteza čez reko Cher, saj je bil narejen na temeljih starega mlina. Mešanica gotike in zgodnje renesanse je očitno prava kombinacija, saj naj bi bil dvorec med najbolj obleganimi v Franciji poleg Versajske palače. Glede na pozno uro (in natrpan urnik) smo si lahko ogledali le en delček, ki pa je bil vreden poti, saj samo tam lahko posnamete tiste čudovite fotografije dvorca na reki in še to v pozno popoldanskem soncu. Če bi se tukaj želeli ustaviti, vam toplo priporočamo malo skrito parkirišče, ki se nahaja v gozdu (47.322477, 1.060231), do katerega vodi makadamska pot. Tudi za avtodom se najde prostor in od tam je le mogoče 10 minut hoda gozdne poti ob reki do zgoraj opisane foto točke. Naš zadnji postanek je bil namenjen počitku, za kar smo si izbrali kamp Camping Municipal Bellevue, ki se nahaja v bližini dvorca Chambord in sicer ob reki Loari. Za slabih 19 eur nudi vso oskrbo in lepe (neoznačene) travnate parcele. Zopet smo lovili zadnje minute, saj so sprejem v kamp omogočali do osme ure zvečer, na podlagi naših preteklih izkušenj pa smo iz previdnosti raje poklicali in se lahko dogovorili za prihod ob 20.30.
Naslednje jutro smo se kar zgodaj odpravili proti dvorcu Chambord, saj smo hoteli prehiteti množice ljudi, predvsem pa smo se hoteli ogniti vročini, ki smo jo po dolgem času izkusili. Namreč v Bretaniji se temperature redko povzpnejo nad 22, 23 stopinj, čim smo prešli ‘mejo’ in vstopili v regijo Loire pa so se temperature že vzpenjale nad 30 stopinj. Grad Chambord je resnično impresiven in je na nas pričakovano naredil največji vtis, zato smo si vzeli kar nekaj časa za ogled notranjosti in zunanjosti gradu. poleg neskončnih prostornih in bogatih soban, ki se nahajajo na gradu, so vsaj name največji vtis naredile genialne dvojne spiralaste stopnice, ki se nahajajo na sredini zgradbe in vodijo na vse štiri strani gradu. Tukaj ti z lahkoto odpove orientacija, saj nevede vstopaš enkrat v eno spiralo, drugič v drugo. Bojda si jih je zamislil sam Leonardo da Vinci! Skratka toplo priporočamo obisk, vredno je tudi daljšega obvoza. In še nekaj, pred gradom obstaja tudi posebno parkirišče za avtodome, kjer lahko prenočite. za 24h je potrebno plačati zgolj 12 eur, seveda ni možnosti vode in elektrike, obstajajo pa WC-ji. Polni vtisov smo zapustili dolino gradov in se podali na več sto kilometrsko pot proti Švici. Želeli smo priti do večera v Ženevo, narediti sprehod ob jezeru in tam nekje poiskati parking, kjer bi lahko prespali. Po približno šestih, sedmih urah vožnje smo tako prispeli v Ženevo, kjer pa smo naleteli na pravo prometno gnečo in praktično zaprte dostope do jezera, saj se je ravno ob tem času očitno odvijal nek dogodek, ki je privabljal predvsem mlade ljudi. Sodeč po njihovi ‘večerni opravi’ bi si upal trditi, da je moral biti nek festival moderne (elektronske) glasbe. Seveda v tej gneči nikakor nismo uspeli najti primeren prostor za našega Levčka, zato smo se odpravili nazaj čez mejo v Francijo in tam našli nek miren kotiček v kampu Belleville, da si od dolge poti vendarle odpočijemo. Kamp je bil zopet del mreže, ki sem jo že omenil Camping Car Park, in ker smo že imeli njihovo kartico smo za nočitev plačali 15 eur, z vso oskrbo.
Belleville – Lago di Iseo 21.7. – 22.7.
Zjutraj nas je po dolgem času pričakal dež, zato smo pobasali šila in kopita in nadaljevali našo pot proti domu. Imeli smo še en dan viška, ki smo ga hoteli izkoristiti za postanek na enem od italijanskih jezer, ki so na poti iz Francije. Ker smo v preteklosti že raziskovali Lago di Como in Gardsko jezero, smo se tokrat namenili proti Lago di Iseo, ki se nahaja blizu Bergama. Še prej pa smo morali priti čez Alpe. Ubrali smo najdražjo varianto, ker sem se pač enkrat želel peljati pod najvišjim evropskim vrhom. Poleg tega nas je v nedeljo zjutraj pričakala kar lepa kolona avtomobilov, kjer smo izgubili slabo uro. Za eno smer smo plačali neverjetnih 71,60 EUR (povratna bi bila 90 EUR). Tole te res kar stisne, ko si predstavljaš, kaj vse lahko dobiš za ta denar. Nenazadnje pol diesel tanka našega Levčka, kar ob lahki nogi nanese za 450 kilometrov vožnje. Tudi sama izkušnja je bila bolj stresna kot ne, saj se je po 11 kilometrih vožnje v tunelu dobesedno zaprlo nebo, zato je tekom celotnega spusta v dolino po italijanski strani lilo kot iz škafa, za povrh vsega pa so bila dela na cesti vsakih par kilometrov. Za 71,60 EUR bi človek pričakoval najbolj gladko izkušnjo, kjer bi se oko spočilo na s soncem obsijanih alpskih vrhovih, medtem ko bi se spuščal proti Torinu. Po več kot dveh urah kalvarije, smo končno vozili mimo Torina, vreme pa je ratalo prijaznejše. Že tam pri Milanu je termometer zopet kazal čez 30 stopinj in resnično smo se veselili, da se parkiramo v kakšnem kampu zraven jezera, kjer bomo lahko takoj skočili v vodo. No, morali smo še malo potrpeti, saj so bili izbrani kampi v mestu oziroma v bližini mesta Iseo precej zasedeni, brez prostih kapacitet, čeprav je bil ponedeljek. Na srečo smo bili potrpežljivi in smo pred kampom Iseo (Camping Iseo) počakali slabo urico, da se je recepcija odprla in skupaj še s parimi obiskovalci upali, da se bo za nas našla prosta parcela. Nazadnje so za vse nas našli parcele, seveda, pa smo se morali zadovoljiti z bolj skromnimi izmerami. Nič ne de, prespimo samo eno noč, do jezera pa je bilo le nekaj deset korakov. Sicer je kamp Iseo manjšega tipa, ki nudi nekaj čez 50 parcel, ter celo rampo za čolne. V glavni zgradbi je manjši bar, spodaj pa najdete moderno in lično urejene sanitarije s tuši. Parcele so večinoma travnate in lepo urejene, idilične so sploh tiste, ki so najbližje jezeru, vendar imajo zato tudi višjo ceno. No, prav nizka ni bila niti osnovna cena – za nas tri smo za eno noč in manjšo parcelo plačali kar 66 EUR. Res ni primerljivo s cenami v francoskih kampih, je pa že bližje temu, kar se poleti plačuje pri naših južnih sosedih. Pa še vedno manj kot predor Mont Blanc! Nismo preveč komplicirali, zelo veseli smo bili, da smo dobili prostor, kjer bomo lahko uživaško zaključili naše 17-dnevno potovanje. Iz kampa se v mesto pride peš, nekako deset minut hoje in že ste na rivi. Privoščili smo si še aperol z obveznimi, zelo okusnimi prigrizki, ki so bili količinsko skoraj kot neka predjed – to pa je Italija!
Kaj reči na koncu poti? Čeprav smo naredili skupaj 4.500 kilometrov in se vozili približno 70 ur, se je izplačala vsaka kapljica dizla. Doživeli in videli smo res veliko, predvsem pa sem dobil dokaz, da poletje ne pomeni po defaultu samo Hrvaška, Italija, Grčija in ostale južne države ampak se da krasno uživati tudi na severozahodu stare celine. Še več, prijetna klima te ne utrudi, temveč ti omogoča raziskovanje znamenitosti in skritih kotičkov čez cel dan. Prištejemo še pregovorno izjemno okusno francosko kulinariko, ki se v Bretaniji povzdigne še na višji nivo, predvsem za tiste, ki radi prisegamo na morsko hrano – bolj sveže boste težko našli. In ja, ljudje so odprti in prijazni in so tudi z zanimanjem (včasih z začudenjem) oprezali za našim Levčkom. Ne toliko zaradi zunanjosti, temveč zaradi registrskih tablic, ki se ne pojavijo ravno pogosto na tem koncu Evrope. Leta 2028 je leto, ko se bo spet zgodil ta dogodek in upam, da bomo tam zopet mi. Do takrat pa po bretonsko Kenavo oziroma Nasvidenje!
KamperDOM.com 