Obisk Rima z avtodomom 26.4. – 2.5.2024

Šli smo v Rim! Ampak ne rodit…

26.4. – 27.4. Domžale – Sasso Marconi – Saturnia – Orvieto

Tokrat smo se odpravili v večno mesto, ker tam niti jaz niti Laura še nisva bila in prvomajski prazniki so idealna priložnost za raziskovanje ne le samega Rima, temveč tudi drugih italijanskih biserov, ki se skoraj sami ponujajo na poti v glavno mesto Italije, politično in kulturno prestolnico naše sosede ter predvsem verjetno največji muzej na prostem na svetu. In ja, tudi eno izmed turistično najbolj obleganih točk našega modrega planeta.

Ker nam je uspelo uiti pred petkovo popoldansko prometno konico v Ljubljani, smo kar hitro požirali avtocestne kilometre in še preden se je končalo glasovanje za naj popevko tedna na Val 202, smo že prebirali italijanske cestne oznake, ki so nas najprej usmerjali proti Benetkam in kasneje proti Padovi, kjer smo se preusmerili na avtocestni odsek proti Bologni. Cilj nam je bil, da prevozimo čim več kilometrov, da nam bo ostalo v nadaljevanju čim manj poti do Rima. Kot vedno, smo preko aplikacije Park4night poiskali primerno parkirišče za prenočitev v okolici Bologne, pravzaprav smo ga našli kakšnih 30 km južneje v kraju Sasso Marconi, do katerega pa smo prišli težje od pričakovanega. Namreč, v času našega potovanja so potekala obsežna dela na avtocesti, predvsem v Bologni in južneje (A1 proti Firencam), zato so bili marsikateri izvozi zaprti. Da je bila mera polna je bil izbrani izvoz z avtoceste možen le z italijanskim avtomatskim sistemom cestninjenja, brez možnosti plačila s karticami ali gotovino. Zato smo naredili kar konkreten obvoz, vendar na koncu vseeno prišli do PZA-ja, ki smo ga izbrali za našo prvo noč na poti. Najprej smo se spogledovali tudi z brezplačnim parkiriščem ob krajevnem pokopališču, kjer je na voljo veliko prostora, nasproti asfaltiranega dela pa je tudi velik travnik, kjer je bilo parkiranih kar nekaj avtodomov. Vseeno pa smo želeli zaradi oskrbe z vodo priti na urejeno PZA parkirišče (Air de Camping-car), ki je bilo oddaljeno samo še kakšen kilometer naprej. Gre sicer za manjšo zadevo, kjer je prostora za 12 avtodomov, vendar v lepem naravnem okolju (travnate površine obdane z gozdom). Recepcija, kjer dobite daljinca za rampo se nahaja v hotelu Ca’Vecchia nedaleč stran, kjer boste našli tudi wc-je in tudi restavracijo z bojda zelo okusnimi jedmi – na žalost jih nismo uspeli preveriti.

Plačali smo 18 eur in se po zajtrku odpravili na pot, najprej mimo Firenc in Siene, potem pa je pot postala bolj naporna, saj smo zapustili avtocesto, ki je bila tudi v precej slabem stanju (veliko lukenj, na vsakih nekaj kilometrov dela na cesti,…). Naš osrednji sobotni cilj je bila Saturnia oziroma najslavnejše italijanske terme na prostem – Cascate del Mulino. Naj takoj povem, da ima pot od Siene do Saturnie nešteto ovinkov, vzponov in prelazov, ki se jih ne bi sramovali niti v Alpah (čeravno ne gre tako visoko). Na voljo imate v bistvu dve varianti, ena gre bolj proti zahodni obali mimo Grosetta, drugo pa smo izbrali mi. Težko rečem, katera je slabša (ali boljša) ampak smo na koncu poti imeli občutek, da smo izbrali slabšo varianto. Kakorkoli, po napornih dobrih dveh urah vožnje od Siene oziroma štirih od PZA pri Sasso Marconiju smo končno prispeli do raja. Ampak tukaj pa novi šok – sicer prostorno parkirišče za obiskovalce teh neverjetnih kaskadnih bazenčkov, je bilo nabito polno, poleg tega pa niti ni namenjeno avtodomom (višinska ovira). Avtodomi morajo parkirati v prav posebnem kampu/parkirišču, ki je od same znamenitosti oddaljen približno 20 minut hoda. V kampu lahko parkirate (do 4h 8 EUR) ali prenočite (24h 16 EUR), nudijo vam elektriko, vodo in wc-je, tuši pa so na voljo za doplačilo (1 EUR nekaj minut). Mi smo izkoristili predvsem zato, da smo si skuhali špagete in po kopanju v bazenčkih dobro stuširali, saj ima voda v njih tipičen mineralni vonj, vendar vseeno ne tako izrazit. So pa ti termalni bazenčki prava paša za oči in telo – voda v njih ima približno 37 stopinj, tla v bazenih pa so večinoma apnenčasta in tudi nasuta s kamenčki za lažjo hojo. V poletni vročini se tukaj ne moreš ohladiti, v drugih letnih časih pa te naravne terme prav gotovo predstavljajo prijetno in zaradi gneče, relativno sproščujočo izkušnjo.

Naša zadnja postaja tega dne je bilo simpatično srednjeveško mesto Orvieto, čigar stari del se nahaja na vrhu vzpetine – kar nekaj podobno ležečih mest smo še videli na naši poti in prav gotovo vsa imajo nek zgodovinski šarm, predvsem pa ponujajo lepe razglede na pokrajino. Zopet smo morali prevoziti nešteto ovinkov in klancev, da smo na koncu že proti večeru prišli do parkirišča za avtodome (Area sosta Battistelli Renzo, N 42.725310, E 12.126630), ki se priročno nahaja tik ob vznožju hriba, le kakšnih 100 metrov od postaje vzpenjače. Zraven se tudi nahaja avtobusna postaja (tudi z avtobusom pridete gor) in pa večje parkirišče za avtomobile. Žal je bilo parkirišče polno zasedeno, pravzaprav so uporabili še dodatno luknjo, da so spravili še kakšno sorodno popotniško dušo z avtodomom, ki je bil za to pripravljen plačati 20 eur za 24h. Šef parkirišča nas je potem usmeril na bližnje, bolj provizorično parkirišče, kamor so usmerjali ”viške” tistega dneva in nam za to računal 15 eurov. Veliko, glede na to, da tukaj nismo imeli na voljo ne elektrike in sanitarij. Le te smo seveda smeli uporabljati na originalnem parkirišču, kjer so bili na voljo tudi tuši in osnovna oskrba avtodoma. Dejstvo pač je, da je med prvomajskimi počitnicami kar težko dobiti prostor na uradnih parkiriščih oz. kampih. Kakorkoli, po res napornem dnevu, nisem imel energije ne za ‘cenkanje’ z gazdo in ne za iskanje neke pametne alternative. Po hitri pripravi za naskok na hrib (kakšen kos oblačila več), smo z vzpenjačo prispeli na vrh in si ogledali najbolj zanimivi del Orvieta. Tam, v slikovitih ulicah boste našli tipične trgovinice s spominki, bare in restavracije, ter tudi kakšno impresivno zgradbo, kot je impozantna cerkev v gotski arhitekturi Duomo di Orvieto. Vzpenjača ne vozi zvečer, zato morate za vrnitev v ‘dolino’ uporabiti avtobuse, ki vozijo nekje na pol ure v večernem času.

Rim 28.4. – 30.4.

Od Orvieta do Rima vodi avtocesta A1, ki nas v približno uri in pol pripelje na vzhodno stran mesta, kjer smo rezervirali parcelo v kampu L.G.P. Roma (VIA CASILINA, 700 ROMA, 41°52.532’N – 12°33.314’E), ki se nahaja kakih 5 km od starega dela Rima, do katerega lahko pridete s tramvajem ali busom, s postajami v neposredni bližini kampa. Prostor je velik in ponuja okoli 200 parcel srednje velikosti, je pa bilo potrebno v času prvomajskih praznikov parcelo vnaprej rezervirati, sicer bi zopet pristali na neki rezervni opciji. Tukaj so na primer ponujali parkirišče na bližnjem travniku. Kamp nudi osnovno oskrbo z elektriko, vodo, izpustom sive vode in izpust kemičnega wc-ja. Morda je bilo za polno kapaciteto kampa le premajhno število wc-jev. Tuši so na voljo za doplačilo 1,5 eur, v sklopu sanitarnega objekta prav tako nudijo kapacitete za pranje posode in pralni stroj. Parcele so ravne in travnate, in čeprav je zraven ena od vpadnic v mesto ter proga za tramvaj je bilo ponoči tudi relativno mirno….razen siren rešilcev! Ampak za mestni kamp več kot solidno, za zelo zmernih 25 eur/noč, z možnostjo doplačila za pozni odhod 10 eur. Dodatno se plačuje nesramno draga turistična taksa, ki za osebe nad 10 let znaša 3 eur/dan. Mi smo tam na polno uživali tisti čas, ki smo ga sploh preživeli pred avtodomom, seveda pa smo veliko večino časa raziskovali Rim.

Po tipično avtodomarskem (ali italijanskem) kosilu – pašta paradižnik – smo v popoldanski vročini krenili s tramvajem proti mestu. Najbližja postaja tramvaja se nahaja približno 200m od vhoda v kamp v smeri proti centru mesta. Karte za tramvaj prodajajo tudi na recepciji kampa, sicer pa se da plačati tudi s kartico na terminalih znotraj vozila. Proga pelje direktno v center mesta in ima končno postajo na velikanski postaji Roma Termini, od koder vozijo vlaki v vsa večja italijanska mesta, nadalje je tam tudi metro postaja (linije A in B), na koncu postaje pa je tudi avtobusni terminal. Zelo pripravno za raziskovanje mesta! Mi smo do starega dela mesta uporabili metro, ki te popelje neposredno pred vrata koloseja, v Vatikan in na druga zanimiva mesta.

V prvem rimskem popoldnevu smo se tako najprej ustavili ob impozantnem rimskem amfiteatru in si poskušali predstavljati kakšno čudo sveta je le-ta predstavljal pred približno 2000 leti, ko je bil zgrajen in je nudil prostor več kot 50.000 ljudem, željnih kruha in iger. Notri si ga nismo ogledali, saj je bila kar dolga vrsta za vstop, naš obisk Rima pa je bil časovno relativno omejen in smo želeli videti čim več od samega mesta. Od Koloseja smo se sprehodili mimo Palatinskega griča in rimskega Foruma do kapitolskega griča in uživali v razgledih, ter tako podoživljali čare starega Rima. Potem smo zakorakali v ulice centralnega dela, ki se naslanja na desni breg reke Tibere, tam pa najdemo precej oblegano slovito cerkev in grobnico Pantenon. Kasneje se sprehodimo še do Piazza Navone s slikovitim vodnjakom obkroženo z bari in restavracijami ter do nam zelo simpatičnega trga Campo de’ Fiori, kjer priporočamo kakšen Aperol Spritz v pozno popoldanskem soncu. Tempo je bil kar hud, zato smo se večkrat usedli in popili kakšno osvežilno pijačo. Ker smo imeli še nekaj energije smo se odločili, da jo mahnemo čez Tibero na drugo stran proti rimski bohemski četrti Trastevere, ki je po našem mnenju vredna obveznega obiska, tako kot Kolosej ali Vatikan. Imeli smo dober timing, saj je bilo malo po sedmi uri zvečer, ko se počasi polnijo restavracije, mi pa smo si zaželeli pojesti pravo italijansko pico. In smo jo našli v eni od premnogih ulic v piceriji Ivo a Trastevere – priporočamo! Po res napornem dnevu smo preko avtobusa in tramvaja prispeli nazaj v kamp okoli desete zvečer in popadali v posteljo našega Levčka.

Zbudili smo se v oblačno jutro, pred nami pa je bil še en naporen dan, saj smo načrtovali zopet preko 20k korakov. Začeli smo že ob 8.30 uri na Petrovem trgu, kjer pa je že množica ljudi čakala v vrsti za vstop v največjo krščansko baziliko na svetu. Resnično, nismo pričakovali, da bo vrsta ljudi tako zgodaj že tako dolga, ampak nam ni drugega preostalo, kot da se postavimo na njeno začelje in potrpežljivo, nekako v romarskem duhu čakamo, da bomo na vrsti za vstop. Ob čakanju smo naredili na desetine posnetkov bazilike Svetega Petra in trga pred njo, po približno 25 minutah (na koncu ni bilo tako hudo) pa so nas po varnostnem pregledu spustili v cerkev, ki je znotraj resnično dih jemajoča, še boljši pa je razgled z vrha, ki pa je bil za nas tokrat nedosegljiv, zopet zaradi vrste čakajočih. V okviru Vatikana je verjetno glavna atrakcija Sikstinska kapela z Michelangelovimi freskami ter Vatikanski muzeji. Le do slednjih bi lahko kupili vstopnice, za Sikstinsko kapelo pa so bile vstopnice razprodane že nekaj tednov prej. Če res načrtujete obisk Rima za prvomajske praznike, je res potrebno vstopnice za najpomembnejše atrakcije (predvsem kapelo) rezervirati verjetno vsaj mesec ali dva vnaprej. Nič ne de – več časa nam je ostalo za obisk še nekaterih, ogleda vrednih rimskih turističnih znamenitosti. Zopet smo uporabili naše pohodniške noge in se peš odpravili iz Vatikana do mosta Ponte Sant’Angelo in istoimenskega gradu ob reki Tiberi. Od gradu proti severni strani smo ob reki našli simpatičen lokalček Biblio Bar Roma, kjer strežejo krasne rogljičke, panine in seveda vrhunsko kavo. Lahko si tudi sposodite kakšno knjigo ali odigrate šah z velikimi plastičnimi figuricami. Od tam pa do Piazza de Spagna ni več daleč, zato so bile znamenite španske stopnice naš naslednji cilj, kjer se je zopet trlo ljudi, vendar se je nekako dalo ujeti par dobrih fotografij. Po odličnem kosilu v bližini smo skočili še do vodnjaka Trevi, ki pa je na našo veliko žalost bil ograjen zaradi nam neznanega razloga – v njegovo neposredno bližino, da bi lahko zalučal kak kovanec čez ramo nismo smeli. Zaradi vročine, bilo je preko 30 stopinj, smo si preostanek popoldneva želeli preživeti v senci dreves, zato smo se odpravili v prekrasni park Villa Borghese in ga obdelali po dolgem in počez v najetem štirisedu na nožni in delno električni pogon, kar nas je precej zabavalo. Z vrha parka se lepo ujame tudi Piazza del Popolo, kjer so v času našega obiska postavili pravo teniško igrišče, saj je moška teniška karavana čez nekaj dni prišla v večno mesto na enega od največjih spomladanskih ATP turnirjev.

Rim – San Marino 30.4.

Naslednje jutro, smo si vzeli zelo na ‘izi’, uživali v jutranjem sončku na naši parceli, v miru pojedli zajtrk in porihtali še avtodom. Še dopoldne smo odrinili iz Rima proti romarskemu mestu Assisi, še enemu od krajev, ki so bili zgrajeni na vzpetini. Bojda je mesto rojstni kraj svetega Frančiška, ki je povezan z redom frančiškanov. Na vrhu vzpetine nas je pričakala še ena prečudovita bazilika, ki se imenuje po njem. Sicer pa smo zopet občudovali slikovite uličice, ki so imele tudi omejen dostop z avtomobilom, zato smo avtodom pustili na parkirišču za avtodome, ki je lociran ob vznožju hriba ob avtobusni postaji. Omogočajo tudi plačilo po urni postavki (2 eur/h oz. 14 eur/24h). Tam tudi priporočamo gostilno Osteria San Vittorino, kjer ponujajo različne, tipično umbrijske jedi, bazirane na testeninah in svinjskem mesu. Imajo tudi bogato zbirko lokalnih in mednarodnih vin. Do vrha vzpetine smo sicer potem šli kar peš in se pošteno zadihali, saj vročina še kar ni pojenjala.

Od Assisija smo se odpravili kar direktno do San Marina, kamor smo prišli okoli večera in parkirali na urejenem terasastem parkirišču, ki se nahaja pod vrhom vzpetine, približno 10 minut hoje od spodnje postaje vzpenjače. Kar je res vrhunsko je to, da je parkirišče zastonj, seveda brez oskrbe, vendar pa obstajajo celo wc-ji in to ‘na štrbunk’.

San Marino – Rimini – Classe (Ravenna) 1.5. – 2.5.

Po krasno prespani noči, kjer se je temperatura kar prijetno spustila v primerjavi z Rimom, smo bili ob devetih zjutraj že na vzpenjači, ki te popelje v stari, ograjeni del mesta San Marino na vrh hriba. Ko smo prišli gor, skoraj ni bilo žive duše, saj se večina trgovinic in lokalov odpira ob 10.uri. Malo smo se sprehodili in naredili nekaj fotk, potem pa sta naši dve napadli trgovinice. Izbira je dokaj enolična, v veliki večini pa prevladuje nakit, hrana in pijača, oblačila in nekaj iz področja raznih gadgetov za mobilne naprave. Aja, in ogromno nekega orožja, predvidevam, da namenjenega lovu. In še nekaj – ne iščite kakšnih znanih blagovnih znamk, morda se kvečjemu najdejo pri obutvi, ostalo pa so bolj ali manj meni neznane firme (lokalnega izvora?). Hrana in pijača sta na zmerni cenovni ravni, izdelki pa nič posebnega. Sprehod po San Marinu pa je vseeno prijetno doživetje, saj so ulice slikovite in urejene, razgledi nad pokrajino pa so dih jemajoči. Kasneje po 10. uri se tudi prijetno napolnijo. Vsekakor za videti, večkrat pa verjetno ne. Aja, gorivo je tudi cenejše kot v ‘sosednji’ Italiji. Tja nazaj smo se podali v smeri Riminija, in se ustavili najprej pred neko miniaturno različico Mirabilandije, kjer smo želeli preživeti popoldne, saj je vreme grozilo z dežjem. Vstop v park ni bil niti poceni, ko pa so nam želeli računati še 10 eur za parking, smo se jim hitro zahvalili. Ni nam preostalo nič drugega, kot da najdemo neko parkirišče za prespat in organiziramo popoldanske družinske igre v avtodomu. Smo potrebovali kar nekaj časa, da smo našli primeren kamp, saj so bili mnogi še zaprti, drugi pa so bili na čudnih lokacijah. Na koncu smo ga našli južno od Ravenne, en res simpatičen Camping Bio Farm (44.389409, 12.246296), kjer so bile lepe, travnate parcele, imeli so celo bazen, vendar ga žal zaradi slabega vremena nismo uspeli izkoristiti, ponujali so tudi večerjo in pa lokalno vino po ugodnih cenah. Kamp se nahaja tudi v bližini Mirabilandije, ki smo si jo nekako zamislili za dan kasneje, če se nas bo vreme usmililo.

Ravenna – Domžale 2.5.

Po jutranjem sončnem pozdravu, se je hitro pooblačilo in tudi zaradi ne ravno obetavne vremenske slike, smo se odločili za odhod proti domu s spontanimi postanki. Eden takšnih je bil Commachio, simpatična ribiška vasica na severnem robu naravnega rezervata Valli di Commachio. Parkirišče se brez težav najde za Supermercatom COOP, kjer je veliko parkirišče za avtomobile, ob njegovem robu pa tudi Parcheggio Camper. Sprehodili smo se po uličicah vasice, ki v nekem območju malo spominja na Benetke, vendar brez hord turistov. Prav simpatično se je bilo sprehajati ob kanalih, kjer je tudi nekaj prijetnih lokalov in trgovinic z lokalnimi dobrotami. V eni od njih smo se opremili za našo malico na poti in krenili naprej proti domu. Zaradi slabega vremena smo uspeli narediti le še en postanek, praktično nam ni preostalo nič drugega, kot da se ustavimo v znanem shopping centru v Noventi di Piave 🙂