Toskana
Marina di Massa / Pisa 1.9. – 2.9.
Na naši poti proti Toskani smo se najprej ustavili pri Parmi, ker smo si želeli nabaviti italijanske delicije (pršut, parmezan, balzamični kis, salame,..). Odločili smo se za Parmo, ki slovi ravno po parmezanu in pršutu. Nismo želeli obiskati mesto, saj sva s Sašo tam že bila, zato smo iskali neko domačo trgovino blizu avtocesti. Našli smo majhno, vendar relativno dobro založeno trgovino Consorzio Produttori Latte (CPL Parma), kjer poleg prej naštetega najdete tudi odlična vina, marmelade ter – seveda obvezno – testenine.
Pot je minevala hitro in popoldne smo bili na našem cilju v kampu Giardino, ki je za tisti del Italije dokaj dobro opremljen. Namreč v tem delu Italije (zahodni, med La Spezio in Livornom) veljajo drugačna merila dobrih kampov kot npr. ob Gardskem jezeru ali na vzhodni italijanski obali, saj so kampi precej bolj – kako naj se izrazim – v prvinskem stilu. Včasih imaš občutek, da si bolj v kakšnem taborišču kot pa v turističnem naselju. Kamp Giardino (več podrobnosti v posebnem zapisu) je nekje vmes – ima prijazne uslužbence, tuše na žetone, wc papir moraš prinesti s sabo, parcele pa so večinoma zemeljske, brez trave. Zato se kar pošteno kadi izpod koles vozil. Imajo pa bazen in ne samo enega! Skratka, naša Laura je spet prišla na svoj račun, saj naravnost obožuje bazene in čofotanje. Ko bi le počasi še splavala. Naslednje jutro smo odšli proti plaži, ki je od kampa oddaljena le kakšnih 5 minut hoda, čez glavno cesto. Plaža je razdeljena na ogromne površine zasebnih plaž, kjer leži na stotine ležalnikov in na kakšnih 50 metrov širok trak javne plaže kamor se zgrinjajo vsi, ki se ne strinjajo s plačilom za košček plaže oz. ležalnika. Še dobro, da smo prišli tako zgodaj, saj se je potem nagnetlo za moj okus preveč ljudi in še razno raznih prodajalcev tekstila sumljivega izvora. Ampak tisti prvi moment je bil hudo pozitiven, saj je bila voda prečudovita, kar je v nasprotju s tipičnim izgledom italijanskega morja. Čeprav je bila mivka povsod, je bilo morje neverjetno transparentno in mirno. Pravi užitek!
Po dopoldanskem uživanju, smo na hitro pospravili in se odpravili proti bližnji Pisi, katero ni potrebno posebej predstavljati. Pač treba je videt tisti ‘sfaleni’ stolp in pika. Parkirali smo po napotkih aplikacije Park4night ob stadionu, kjer je na voljo zadosti parkirišč, ki so po 14.00 uri zastonj. Brez skrbi boste spravili kakršnokoli vozilo tam. Le paziti morate, da vas pot ne vodi okoli štadiona, saj bi se lahko znašli pred preozkim prehodom med dvema stavbama. Naš Levček se je že nekako zrinil vmes, kakšen širši avtodom pa bi že lahko podrsal ob steni. Kakorkoli, parkirali smo in po desetih minutah hoje smo ga že uzrli. Moram reči, da je prizor kar impozanten! Nisem si mislil, da bo videti dejansko tako postrani. Naredili smo tisoč slik, saj je bilo tudi vreme fenomenalno, prekrasna modrina neba je res lepo dopolnila večinoma v bel kamen oblečene arhitekturne bisere Pise. Kaj dosti drugega nismo imeli v planu, zato smo se pozno popoldne podali proti našemu naslednjemu cilju – Lucca.
Lucca 2.9. – 3.9.
Prišli smo pred PZA, ki se nahaja le malo izven obzidja Lucce in je idealno izhodišče za raziskovanje mesta. Ampak, žal smo obstali pred spuščeno rampo, saj so nam sporočili, da je parkirišče polno. Prvič, da se nam nekaj ni izšlo po naših željah. Nič zato, čez nekaj minut smo našli rezervno varianto PZA-ja, ki je bolj deloval kot kakšen kamp (Il Serchio), vendar pa je bil malo bolj oddaljen od centra mesta. Ob prihodu smo najprej ‘oddali’ sivo vodo, napolnili Levčka s svežo in našli primeren prostor za prenočitev. Parcele so bile ozke, obdane z živo mejo, vendar smo lahko vseeno postavili še mizo in stole. Na hitro smo se osvežili in se odločili, da bomo kar vpregli naša kolesa in tako obiskali večerno Lucco. Še podnevi smo prišli znotraj obzidja in se potem počasi premikali po ozkih ulicah ter občudovali arhitekturo starega mestnega jedra. Naši želodčki pa so nam sporočali, da je počasi čas za večerjo. Na poti proti amfiteatru smo se ustavili v prvi restavraciji, kjer je kazalo, da se najde prosta miza in kjer smo lahko pustili naše dvocikle. Nič posebnega, vendar moja pica je bila zopet več kot korektna, Saša pa je bila zadovoljna s svojo carbonaro, ki so jo pripravili s pičiji (debelejše testenine v obliki špagetov). Moja verzija carbonare je še vedno najboljša, še posebej, če se uporabita pecorino in guanciale (trdi ovčji sir in svinjske ličnice). Kar je fino pri Lucci je to, da okoli in okoli obzidja poteka široka peš in kolesarska pot, kot nekakšna obvoznica, ki je dolga približno 4 kilometre. Na vsake toliko pa lahko odviješ dol in si zopet v starem mestnem jedru. Super urejeno in brez motečih avtomobilov. Tako smo še naslednji dan ogledovali mesto, Laura je bila navdušena nad malico v obliki piadine, nekakšne debelejše palačinke ali tortilje, ki jo napolnijo z najrazličnejšimi kombinacijami od klasičnih paradižnika, sira, šunke do kakšnih bolj eksotičnih okusov. Možno tudi s čokolado, seveda.
Lucca je bila v času našega obiska zelo živahna, zvečer so bile restavracije in bari polni turistov, podnevi pa so se največje skupine ljudi naredile pred cerkvami, ki jih ima Lucca na pretek ali pa na trgih, kjer kraljujejo lokali in trgovine s spominki. Po takoimenovanem mestu umetnosti, smo popoldne usmerili našega Levčka proti srcu Toskane, pravemu podeželju, ki smo ga našli na enem od mnogih agroturizmov. Blizu kraja Pomarance – Italijani dejansko pravijo pomaranče – se nahaja krasen prostor za oddih…
Pomarance / Camping Agroturismo Podernuovo 3.9. – 5.9.
Od Lucce do našega naslednjega postanka, smo potrebovali slabi dve uri umirjene vožnje po italijanskem podeželju, po prelepi pokrajini, ki se je na poti iz Lucce odela v čisto drugačne barve, mediteransko rastje je zamenjala rjavo-zlata barva širnih poljan, saj v tem delu Toskane pridelujejo večinoma pšenico in šele, ko prečiš Pomarance (v smeri proti Sieni npr.) se pokrajina zopet spremeni bolj v zeleno, zahvaljujoč vinskim trtam, oljkam in drugemu rastju. Že kmalu na poti iz mesta Lucca smo doživeli pravo ‘googlovo’ potegavščino, saj nas je usmeril na – po njemu – najbolj optimalno pot, ki pa je zahtevala tudi prečenje enega od mostu. Napis pred mostom nas je pravočasno opozoril, da je maksimalna možna širina vozila 2m. Nismo šli poskusit, če je naš kamper z 2,05m še v mejah tolerance. Ubrali smo krajši obvoz in zopet bili na pravi poti proti vasi Pomarance. V poznih popoldanskih urah smo prispeli na agroturizem Agricampeggio Podernuovo, ki se nahaja par kilometrov stran od vasi. Prijazen mladi gospodar (mislim, da mu je bilo Massimo) nas je takoj prijazno in toplo sprejel, nam razkazal celotno posestvo in možne aktivnosti. Meni je bilo takoj všeč preprosta ureditev kampa, kjer je bilo dovolj prostora za šotoriste na eni strani, ter za avtodome na drugi strani posestva. Kamp ima tudi manjši bazen, udobne sanitarije s tuši, igrišče, odprto kuhinjo ter predvsem miiiir. Za avtodome obstaja 5 pokritih parkirišč z elektriko in vodo, v kolikor pa so le-ta zasedena pa je še nekaj prostora tudi drugje. Agroturizem ponuja tudi nekaj apartmajev, drugače pa so znani po pridelavi vina, oljk, domačega piva, pridelkov iz sadja in zelenjave, imajo tudi domače živali. Če želite, se lahko naročite tudi na večerjo, katero res toplo priporočamo. V ceni 30 eurov so zajeti štirje hodi in buteljka njihovega vina (imajo belo, rose in rdeče vino). Vsi hodi so bili izdelani res na nivoju, ki ga ne bi pričakoval od preprostega kampa, bolj v kakšni prestižni restavraciji. Poleg paše za oči, je bila hrana nadvse okusna, ambient pa prekrasen na odprti terasi, kjer se nas je nabralo nekaj deset uživačev, večinoma Nemcev in Nizozemcev. V tem terminu so pač Nemci in Nizozemci tisti, kjer se šole odprejo kasneje kot v večini ostalih držav, zato smo tudi sicer na poti srečevali večinoma prej omenjene avtomobilske registracije.
Siena / San Gimignano 5.9.
V lepem in sončnem nedeljskem jutru smo po zajtrku odrinili naprej na pot proti Sieni, ki je bila hkrati naša najjužnejša točka tokratnega obiska Italije – napredujemo počasi proti jugu! Vozili smo se po zanimivi cesti, ki je postregla z rekordnim številom prometnih znakov, na nekaterih odsekih si imel prav občutek, da se Italijanom ni dalo znake razporejati ob cesti glede na smiselnost ali nujnost, temveč so vse znake, ki so jih imeli tisti dan s seboj, odložili na enem mestu. Dobesedno smo naleteli na odsek ceste, kjer so v rangu 50 metrov postavili več kot 10 (!) znakov enega za drugim ali enega nad drugim.
Po dobri uri vožnje pa smo naposled prišli v še en toskanski biser – mesto Siena. Usmerili smo se na eno večje parkirišče ob obzidju, ki je sicer bolj namenjeno avtomobilom, vendar kakšnega posebnega znaka, da je prepovedano parkiranje za avtodome tudi nismo videli. Vsekakor pa so bila parkirišča ob cesti in tudi na parkiriščih dobro napolnjena in bi bilo za kakšen večji avtodom kar izziv najti dovolj veliko parkirno mesto. Po le nekaj minutah hoje smo prišli v večji park, kjer je Laura odkrila krasen vrtiljak, midva s Sašo pa sva ta čas lahko malo naštudirala poti po centru Siene. Sam center ni velik in se ga da z lahkoto prehoditi, na poti pa ni nikoli dolgčas, saj je Siena zgodovinsko zelo bogato mesto. Po tem kar sem prebral je Siena nekoč tekmovala z Firencami, ki so danes bistveno večje in bolj znane. V Sieni se tudi nahaja najstarejša danes še delujoča banka na svetu – Monte dei Paschi di Siena. Zaokrožili smo po glavnem trgu Piazza del Campo, kjer poteka dvakrat letno ena izmed najbolj znanih dirk s konji Palio in kjer se nahaja znameniti stolp Torre del Mangia. Kamorkoli boste zavili s tega trga, boste prav gotovo bili navdušeni nad arhitekturo mesta, nad nešteto lokali in trgovinicami, priporočamo pa, da se podate še do trga, kjer se nahaja Duomo di Siena, ki je impresivna že navzen, notri pa doseže še nove nivoje navdušenja. Kot povsod v tem obdobju po Italiji so vstop v katedralo pogojevali s greenpasom (oziroma PCT-jem po domače). Laura je že večkrat navdušeno pogledovala proti cerkvam, zato sva sklenila, da pokukava v njeno notranjost, ki naju je oba začarala. Gre za eno izmed večjih, kar sem jih obiskal, predvsem pa zelo lepo urejenih in bogato okrašenih. V enem delu cerkve je vhod v knjižnico, kjer so na ogled ogromne knjige nastale v 14.stoletju. Tako, po kratkem zgodovinskem sprehodu je bil čas še za odličen sladoled, ki ga po Italiji ponuja mreža sladoledov GROM, nam eden izmed ljubših.
Z energijo, ki nam jo je dal sladoled in še kasneje zelo okusna focaccia, smo se odpravili proti še enemu toskanskemu biseru – San Gimignanu, ki je od Siene oddaljen približno 45 minut vožnje. Skovali smo načrt, da bi prespali v kampu, ki je bil lokacijsko približno 2 kilometra stran od južnega vhoda v mesto. Žal, pa se nam tokrat še enkrat ni izšlo, saj je bil kamp poln in smo tako morali najti drugačno rešitev. Zraven kampa je bilo sicer na voljo parkirišče za avtodome (naslov: Strada Comunale Di Santa Lucia, 43, 53037 San Gimignano SI, Italija), vendar ni imelo nobene oskrbe. Kar je bila težava za nas, saj smo imeli težavo s hladilnikom, ki je sicer dobro hladil na elektriko ter na akumulator vozila (v vožnji), ni pa hladil tudi s plinom. Glede na vsebino hladilnika sem bil odločen, da moramo najti rešitev z električnim priklopom. Vseeno smo avtodom pustili na tem parkirišču, saj si s parkirnino (1 EUR / ura, 15 EUR / 24h) pridobil tudi brezplačno vožnjo z avtobusom do vhoda v San Gimignano – zelo priročno!
Za San Gimignano bi lahko rekel, da je bil eden od highligtov našega popotovanja po Toskani. Ok, če odmislimo množico turistov. Vasica na manjšem hribu, ki te pritegne od samega vhoda. Ozke ulice privlačijo s svojim srednjeveškim izgledom, trgovine te naravnost vabijo, da kupiš lokalno vino ali sir. Predvsem prodajajo veliko sira pecorina, ki sem ga odkril v času koronskega lockdowna, ko sem dnevno ustvarjal mišelinske krožnike za nas….khm, dobro niso bili ravno na ravni michelina, ampak se moram kar pohvaliti, da mi je v veliki večini primerov uspelo pripraviti prav okusno jed. San Gimignano je bojda znan tudi po najboljšem sladoledu na svetu in temu primerno se pred dvema sladolednicama vije dolga vrsta radovednežev. Ena si res lasti plaketo najboljšega sladoleda izpred 15 in nekaj let, za drugo pa smo bolj sumili, da je samooklicana prvakinja najboljšega sladoleda. Nam se žal ni dalo stati v vrsti in smo raje raziskovali ulice te prečudovite vasice. Ustavili smo se še na spodnjem, severnem vhodu v mesto, kjer so nam postregli z zelo okusnim aperol-spritzem in še okusnejšim prigrizkom, ki je dopolnjeval pijačo. Za Lauro pa je zagotovo bilo največje doživetje, ko smo na Piazza del Duomo doživeli pravo poroko! Laura je bila čisto očarana!
Preživeli smo krasno popoldne in proti večeru smo se z avtobusom zopet spustili proti našemu Levčku in nato hitro našli alternativno rešitev za nočitev. Nedaleč stran, blizu mesta Certaldo smo našli simpatičen agroturizem Agricamping Poggio ai Pini, ki nas je s prosto parcelo v zavetju dišečih borovcev čakal, da se po dnevu polnem doživetij pošteno spočijemo in osvežimo še naše zaloge vode.
Certaldo – Firenze 6.9.
Po dopoldanskem ‘dolce far niente’ na agroturizmu, smo se odpravili proti največjemu toskanskemu mestu Firencam. Priznam, da sem po ogledu Lucce, Siene in San Gimignana že nekoliko z manjšim entuziazmom vozil proti še enemu zgodovinsko bogatemu mestu. A Firence je vendarle treba doživeti, če ne nisi bil v Toskani.
Po preučitvi možnosti varnega parkiranja na aplikaciji Park4night, smo našega levčka usmerili na prostorno parkirišče (Piazzale delle Caschine), približno 3 kilometre stran od centra mesta, ki je blizu hipodroma. Zelo veliko, prostrano parkirišče, kjer najdete tudi senčne predele, ob reki Arno tudi ogromno rekreativnih površin in kar je najpomembnejše – parkirišče je zastonj. V kolikor imate s seboj kolesa, se lahko ob reki odpravite proti mestu, mi pa smo izbrali raje mestni avtobus, ki ima končno postajo ravno ob parkirišču (linija 17). Karte sicer morate kupiti v enem od kioskov (eden je blizu postaje, čez reko na drugi strani). Zelo hitro smo prispeli v center Firenc, natančneje na Piazza San Marco, kjer se sreča večina avtobusnih linij. Od tam je do največjih znamenitosti le kakšnih 7 minut hoje. Ko enkrat prispete do Piazza del Duomo, je potem vse ostalo v neposredni bližini in se v enem dnevu lahko razišče večina najpomembnejših turističnih atrakcij, ob tem pa si lahko privoščite kakšno tipično italijansko kosilo v neštetih restavracijah. Splača se preveriti cenovni rang restavracij preden vanjo vstopite, saj so razlike kar velike – od takšnih, kjer vam za ti. coperto lahko zaračunajo tudi 3 evre, do takšnih kjer boste za dnevni meni skupaj s pijačo odšteli 10 evrov. Vsekakor pa nam je pasalo posesti v senci ene od restavracij, saj je temperatura presegala 30 stopinj, čeprav smo bili že v septembru. Ob takšni temperaturi smo kmalu iskali še dodatno osvežitev v obliki sladoleda – v Italiji res težko zgrešiš, saj skoraj povsod ponujajo zelo okusne in naravne ‘gelate’.
Ker smo naredili le dnevni postanek v Firencah, smo zaokrožili po glavnih znamenitostih, vendar si nobene od teh nismo ogledali v notranjosti. Do določenih je bilo potrebno počakati v vrsti za vstop, pa tudi sicer je bilo mesto kar polno turistov, zato smo se kmalu usmerili nazaj proti avtobusni postaji in potem proti našemu parkirišču. Levček nas je pridno počakal in pozno popoldne smo naravnali navigacijske koordinate proti jezeru Bilancino. Po hitrem pogledu na Google maps smo ugotovili, da je okoli nas veliko temno rdečih črt, ki so oznanjale zastoje. Odločili smo se za nekakšno alternativo, ki pa se je skoraj izkazala za katastrofalno odločitev. Usmerili smo se na cesto, ki je vodila mimo hipodroma, sprva dvosmerna cesta je kasneje postala ozka enosmerna, na koncu pa je sledil šok, saj je cesta zavila v ozek in predvsem nizek podhod, ki je bil na našo nesrečo precej prenizek (2m). Cesta je bila kar precej prometna, zato ni bilo variante, da bi obrnili in šli v napačno smer nazaj po enosmerni cesti. Druga pot je vodila direktno na hipodrom z oznakami, da gre za privatno posest. Odločili smo se za slednjo in potem odkrili, da je bil strah vseeno odveč, saj nam je uspelo priti na drugo stran hipodroma, kjer je bilo videti nekaj avtomobilov, in celo gasilskih tovornjakov, kjer so gasilci izvajali neko intervencijo. Če so oni prišli s tovornjakom to pomeni, da je nek izhod! No, na koncu smo prišli še do enega ozkega in nizkega podhoda, ki večinoma služi kolesarjem ampak nam je nekako vseeno uspelo priti čez. Uff, pa smo doživeli eno od googlovih pustolovščin.
Čez nekaj minut smo se že znašli na avtocesti proti Bologni, kjer smo se kot rečeno, ustavili na jezeru Bilancino, oziroma na dobro ograjenem in opremljenem PZA-ju (naslov: Viale Antonio Gramsci, 50031 Barberino di Mugello FI, Italija), ki je kar nekoliko žalostno sameval za razliko od naših prejšnjih postankov. Ob našem prihodu, je bil na parkirišču zgolj en avtodom in imeli smo res neomejeno možnosti postavitve.
Lago di Bilancino 7.9.
Pa pojdimo pogledat tole umetno jezero smo si rekli, ko smo zjutraj vstali in napolnili naše želodčke. Jezero je bilo od našega PZA-ja oddaljeno le kakšnih 500 metrov, ampak smo vseeno uporabili naša kolesa, ker smo želeli priti na drugo stran jezera, ki naj bi imel še nekaj turistične infrastrukture. Pa nismo prišli do tja, saj ni bilo nobene pametne ali vsaj kolesarjem prijazne poti, zato pa smo prišli do obale, ki je bila nasuta s kamenčki in kot takšna primerna za poležavanje na soncu, mularija pa se je lahko z njimi zamotila. Predstavljam si, da je v poletnih mesecih vseeno bolj obljudeno, sedaj pa je bilo za nas kar preveč mirno. Če bi imeli električno pumpo, bi si lahko napolnili SUP in raziskali jezero kar z vode, tako pa smo jo mahnili nazaj proti postajališču, skuhali kosilo in odrinili proti severu, našemu zadnjemu cilju naproti.
V Lignano smo prispeli še pred mrakom v naš stari dobri Camping Lignano Sabbiadoro, ki nas je lani navdušil s svojo ponudbo in lokacijo. Letos smo naš obisk nadgradili še z obiskom živalskega vrta, ki ga toplo priporočam, saj v njem ni bilo pretirane gneče, so pa kar dobro ‘založeni’ z najrazličnejšimi živalmi iz celega sveta. ZOO je zelo lepo urejen in ravno prav velik, da si recimo v dveh urah lahko ogledaš večino stvari. Iz našega kampa je bil oddaljen približno 7 km, ki smo jih z lahkoto premagali z našimi kolesi – od kampa pa prav do živalskega vrta se da priti kar po kolesarski stezi in je primerna tudi za mlajše otroke. Več o Lignanu in kampu pa si lahko preberete v našem lanskem zapisu.
S tem zapisom zaključujem naše popotovanje po Italiji, ki nas vedno znova navduši, saj je po tej prekrasni deželi enostavno in varno potovati z avtodomom, navduši s svojo zgodovino, naravo, okusno hrano, glasbo in še in še bi lahko našteval. Skratka, vrnemo se kmalu nazaj, saj imamo željo po obisku južne Italije, za katero slišimo, da je res vredna ogleda.
Follow My Blog
Get new content delivered directly to your inbox.
KamperDOM.com 