Gardsko jezero
Odhod in pot
Točno pred enim letom smo z najetim Malibujem pričeli naše druge avtodomarske počitnice, ki smo jih bili ‘primorani’ preživeti v Italiji, saj so nam Hrvaško pred nosom zaprli zaradi koronavirusa. Eno leto kasneje ni kaj dosti drugače – koronavirus še vedno obstaja (že četrti val v polnem teku in n-ta različica seva), Hrvaška sicer ni zaprta, je pa potrebno imeti dobre živce za prehod mej, avtodom pa ostaja med nami, kot nepogrešljivo sredstvo za preživljanje našega dragocenega prostega časa. S to razliko, da ga več ne najemamo.
V zgodnjih jutranjih urah sobotnega jutra smo se podali proti Italiji, Levček je zadovoljno predel in požiral kilometer za kilometrom. Pri Sežani smo se ustavili še na zadnji črpalki pred Italijo, da bi napolnili rezervoar. Ročko aktiviram in z začudenjem zagledam številko 1,57 tam, kjer pišejo euri na liter goriva. Dobro še enkrat pogledam – je bilo res še zgodaj – in številka je res takšna. Pri desetih litrih ustavim polnitev in ugotovim, da sem očitno zagrabil ročko, preko katere teče nezemeljsko kvalitetno gorivo, saj drugače ne vem, kako upravičiti cca 30 centov višjo ceno na liter goriva. Na OMV rečejo takšnemu dizlu Maxxmotion in zaradi mene lahko dodajo še kakšen x v nazivu, ampak toliko učinkovitejši ne more biti, da bi pokril razliko v ceni. Še čez mejo, kjer so znani po visokih cenah, težko najdeš dražji dizel. Upam, da bo novi lastnik prinesel spremembo na bolje.
Smo že v Italiji, vreme je sveže in oblačno, kar je ravno prav za potovanje. Pot nam hitro mineva, saj so Italijani skoraj v celoti odprli novi tretji vozni pas do Benetk. Ostaja sicer še nekih 30-40 km štiripasovnice (od Latisane dalje), kjer se zna promet zgostiti, ostalo pa je poezija. Malo po Benetkah in pred Padovo pa naletimo na pravi zastoj, ki je bil posledica povečanega prihoda Nemcev na počitnice. Večina Nemcev ima počitnice še globoko v septembru, zato za njih sezona še vedno traja. Pri izvozu Peschiera pa naletimo še na eno kolono vozil, ki potrpežljivo čaka na plačilo cestnine. Tukaj si, jasno, izberemo napačno kolono, saj se je pokvaril avtomat za pobiranje cestnine – natančneje – delovala je samo zgornja polovica za tovorna vozila, zato so morali vozniki osebnih avtomobilov ven iz vozila in se dvigovati na prste, da so nekako vendarle uspeli poravnati cestnino. Za cestninskimi postajami pa je nepregledna množica vozil obstala v pravem prometnem zamašku – približno 99,999995% vozil je nameravalo zaviti desno proti zabaviščnim parkom in le 0,0000005% vozil (Levček) smo želeli na levo proti Peschieri. Verjetno ni potrebno dvakrat poudariti, da je naša cestninska kolona bila na desni strani. Nekako se le prerinemo čez to množico vozil (v nekem trenutku je bil naš avtodom pravokotno na vsa ostala vozila) in se srečno prebijemo še čez Peschiero del Garda. Na koncu mesta nas potrpežljivo čaka naš del raja – Camping Bella Italia – kamp, ki se lokalno ponaša s petimi zvezdicami in glede na videno, je resnično blizu tistim z najvišjo možno oceno. Ampak pojdimo po vrsti.
Peschiera del Garda / Camping Bella Italia 28.8. – 2.9.2021
Formalnosti na recepciji smo opravili neverjetno hitro, čeprav je sprva kazalo, da se tam gnete kar veliko ljudi. Na rampi so nas vprašali po rezervaciji in še dobro, da smo rezervirali, sicer bi se obrisali pod nosom, saj je bil kamp nabito poln. Prijazni uslužbenci so nam hitro pobrali osebne izkaznice, v parih stavkih razložili osnovne stvari in že smo bili na misiji iskanje primerne parcele. Pravzaprav smo imeli kar srečo, da smo kmalu našli optimalno – malo sence, precej prostora in le lučaj od morja, pardon – jezera. Nekako se mi včasih še vedno zgodi tista začetniška, da ves zadovoljen odprem vrata avtodoma in občudujem kako lepo in optimalno sem ga parkiral, potem pa naslednji trenutek z grozo ugotovim, da so drsna vrata na tisto stran, kjer je grmovje. Aaaaaahhh, malo postojim sredi parcele, kjer bi se najraje udrl od sramu in se delam, kot da sem to z namenom izvedel, ker……no, ker sem se pač tako odločil. Ok, po tej mali nerodni nevšečnosti smo hitro našli svoj položaj in čez nekaj trenutkov smo že zadovoljno sedeli za mizo, kjer smo si privoščili rižoto. Seveda, smo v Italiji in na mizi bodo velikokrat italijanske specialitete. Verjetno bi pa tudi sicer bile, tudi, če bi bili nekje v Skandinaviji, saj se le-te lahko pripravijo hitro, okusno pa je kljub temu.
Naslednji trenutki minevajo v spoznavanju kampa, ki je res ogromen (več si lahko preberete v posebnem opisu kampa) in temu primerno je tudi veliko infrastrukture. Bazenski kompleks spominja na pravi vodni park z nešteto bazeni in igrali za otroke. Tam je tudi pravi mali amfiteater, kjer se čez dan in zvečer odvijajo plesne aktivnosti za otroke, zraven so tudi delavnice. Vse lepo in prav, vendar je zaradi velikosti kampa in njegove polne zasedenosti posledično tudi velika gneča – popoldne je praktično nemogoče dobiti prosti ležalnik ob bazenih, pa čeprav je le-teh na stotine. Je bila pa naša parcela le nekaj deset korakov stran od jezera, zato smo napihnili naš SUP in se dopoldne podali v jezero. To je bilo v času našega obiska dokaj umazano – poleg trave, ki pač raste na dnu, so se na površini jezera nabirale penice, ki prav gotovo ne pomenijo dobre novice za tiste, ki iščejo kristalno čisto vodo. S SUP-om pa nismo imeli težav in smo malce stran od obale vseeno našli primerno vodo za skok v jezero. Voda je bila dokaj nemirna za jezero, vendar smo sedaj ratali že pravi mački za obvladovanje našega ‘plovila’.
Naslednji dan je bil naš glavni cilj obisk Verone z vlakom, saj je Peschiera priročno povezana z mestom Romea in Julije. Železniška postaja se sicer nahaja v centru mesta, vendar je bila od našega kampa oddaljena približno pol ure hoda. Zato smo si vmes privoščili še kosilo v eni od restavracij ob kanalu. Nič gurmanskega, pico in testenine – oboje pa je bilo zelo korektno in italijansko okusno. Vlaki sicer vozijo dokaj pogosto, vendar tisti (regionalni vlaki), ki so cenovno ugodni, vozijo na približno eno uro. Direktna vožnja brez postaj je trajala 17 minut in nas je stala 18 eurov (povratna) za vse tri. V Verono smo prispeli v žgočem popoldanskem soncu, zato smo na poti s postaje proti centru iskali senco. Po približno 20 minut hoje pridemo do starega dela Verone s svojimi znamenitostmi. Ker sva s Sašo že večkrat obiskala Verono smo se tokrat omejili zgolj na najbolj pomembne, cilj pa je vsaj nama bil Piazza delle Erbe, kjer sva vedno uživala v kozarčku ali dveh Aperol Spritza in spremljajočih prigrizkih. Tudi tokrat nisva bila razočarana, saj tukaj, po mojem mnenju, naredijo najboljši Spritz, prav tako pa so natakarji res pravi profesionalci. Pa še merice so izdatne, kar se je precej poznalo Saši, ki je bila po kozarcu in pol precej v rožicah. Poleg prihajajoče nevihte je bil prav to razlog, da smo si za povratek nazaj omislili taxi, ki nas je pripeljal v parih minutah na železniško postajo.
Še en dan na Gardskem jezeru se je začel z jasnim modrim nebom, ki je kar klical na novo pustolovščino. Za torek smo si rezervirali čoln pri eni od bližnjih lokalnih agencij, ki nudi prav spodobne čolne s 40 konjskimi močmi tudi za tiste, ki nimajo izpita za čoln. Po hitrem uvajanju o pravilih plovbe in osnovnih funkcij čolna, smo že šibali po jezeru proti Bardolinu in Gardi, kjer smo si privoščili kratek predah z malico na krovu čolna. Potem smo prečili jezero in se ustavili pred Sirmionejem, kjer domuje prekrasen grad. Žal se mu nismo mogli bolj približati, saj so bojda v njegovi bližini skale, ki bi lahko poškodovale propeler. Po dveh urah uživancije smo prispeli nazaj v naše ‘domače’ pristanišče.
Gardsko jezero smo naslednji dan zapustili v dopoldanskih urah, polni vtisov in hkrati pričakovanj glede naših nadaljnjih pustolovščin po Italiji, ki so nas še čakale.
KamperDOM.com 