Spet v Italiji! Naši Italiji. Dokler bo režim na meji s Hrvaško takšen, da se ti ‘spimpa’ ob pogledu na kilometrske kolone pred mejnimi prehodi, maloobmejne prehode pa so omejili z nekimi (zopet) butastimi odloki o lokalnem prometu, bomo na morje pač hodili k našim zahodnim sosedom. Bi hodili tudi k vzhodnim ali severnim, če bi ga pač imeli. Pa je padla odločitev, da se tokrat res ne naprezamo z vožnjo in – verjeli ali ne – smo prišli v kamp Mare Pineta v eni uri in deset minut zeeeelo umirjene vožnje z avtodomom iz Domžal. In še Laura je večino poti prespala. Čisto zrelaksirani smo brez večjih težav našli krasno parcelo saj jih je bilo v petek popoldne še kar nekaj na voljo. Na recepciji ne komplicirajo čisto nič, lahko se namestiš na čisto vsako parcelo, ki je prosta, saj je cena enaka za vse tipe parcel, razen tiste v prvi vrsti do mo… no, do ograje, kjer pa sicer lahko imate lep razgled na morje.
Kamp se nahaja na nekakšnem platoju, ki se skoraj navpično dviga kakšnih 100 metrov nad morjem po strmem klifu. Torej, neposrednega dostopa do morja iz kampa nimate, imate pa prekrasen razgled na sesljanski zaliv, obilo sence in tudi velik olimpijski bazen. Do plaže spodaj je sicer nekje 15-20 minut hoje ampak brez skrbi – večkrat na dan vozi vlakec med kampom in plažo tako, da je poskrbljeno za vse. V kampu je ena srednja velika trgovina, ki ima vsako jutro svež kruh, veliko mlečnih izdelkov in drugih stvari, ki prav pridejo za čas počitnikovanja. Nimajo pa prav veliko izbiro zelenjave, sadja in predvsem mesa. Za ljubitelje mesa priporočam, da ga pripeljete s sabo oz. ga kupite v kakšnem večjem trgovskem centru izven kampa.
Kot sem že omenil ima kamp velik bazen in nekaj manjših, v katere smo navdušeno skočili, saj je bila popoldanska temperatura zraka precej nad 30 stopinj. Na bazenu se odvija vodna aerobika dopoldne in popoldne, odprt je klasično od 10.00 do 19.00 ure in ja, ker smo v Italiji je za kopalce obvezna kopalna kapica. Tudi za nas brez las, da ne bo pomote. Ob bazenu je nekaj ležalnikov, več jih je na zgornjem platoju in so skupaj s senčnikom plačljivi.
Predvsem zvečer bazen predstavlja nekakšen center dogajanja, saj se na enem koncu nahaja restavracija, ki ji na žalost nismo dali priložnosti – imajo sicer tipične italijanske/mediteranske specialitete skupaj z nepogrešljivo pico iz krušne peči. Ob bazenu je nekaj rekreativnih površin – mize za namizni tenis, teniško igrišče in večnamenski prostor, kjer uvrstijo raznorazne dogodke ter seveda obvezni mini disco. Naj povem, da naša Laura verjetno obvlada več italijanskih pesmic kot slovenskih in kot kaže glede na uvodnik objave, bo znanje le še bolj utrdila.
Naslednji dan smo se najprej postavili v vrsto pred trgovino, ki se odpre ob osmih zjutraj, potem pa smo ob devetih že čakali na voznika, ki bo malo vlakovno kompozicijo popeljal proti obali. Na končni postaji vlakca se lahko odpravite na manjšo plažo, ki se nahaja tik pod kampom ali v drugo smer, kjer po petih minutah hoje pridete do večje plaže, kjer kraljujejo ležalniki in senčniki, kot je pravilo v Italiji. Morje je bilo zelo toplo, vendar čisto, bilo pa je že kar veliko kopalcev za takšno zgodno uro. Ne predstavljam si, kako je šele kasneje čez dan. Popoldanski del sobote smo tako raje preživeli v kampu pred avtodomom oz. na bazenu, kjer se je ob našem prihodu izvajala aqua aerobika. Tudi sicer je bilo za animacijo relativno dobro poskrbljeno – kot že omenjeno se dvakrat na dan lahko razgibate v bazenu, zvečer pa pridejo na svoj račun najmlajši z mini discom.
V nedeljo pa si zaželeli malo pretegniti noge, zato smo imeli načrt, da bi pred največjo pripeko odšli po Rilkejevi poti, ki se začne prav pri kampu. Na našo nesrečo je bilo že navsezgodaj 30 stopinj in velika vlažnost v zraku, zato so bili naši začetki vse prej kot vzpodbudni. Predvsem naša najmlajša ni kazala prav nobene volje po sprehodu, vendar jo je potem kmalu premagala radovednost, saj je pot postajala vedno bolj zanimiva. In res je pot zelo slikovita, saj večinoma poteka tik nad klifom kar posledično pomeni, da se odpirajo prekrasni razgledi. Vmes so tudi zanimive postojanke kot na primer stari bunkerji, ki ponujajo krasno kuliso za spominsko fotografijo. Vseskozi pa se na poti vidi Devinski grad, kjer se približno dvokilometrska pot zaključi. Na srečo vsa pot ne vodi po soncu, tako, da vseeno ni prehudo vroče.
Devinski grad je vsekakor vreden obiska, če se že potikate na teh koncih, saj ponuja kar nekaj vsebine. Posebej zanimiv je stolp na vrh katerega se vzpnete po ozkih stopnicah, na njegovem vrhu pa je zopet obvezen postanek za kakšno fotografijo. Zanimiv je tudi bunker, ki leži kar 20 metrov pod nivojem vstopa – iz tega je pihal res mrzel zrak, ki je bil v sopari poživljajoče osvežujoč. Po približno 100 in nekaj stopnicah se pride v nekakšno zaklonišče, ki po zraku in temperaturi spominja na kakšno veliko vinsko klet…no, tistega značilnega vonja po vinskih sodih le nima. Po ogledu se nam je mudilo nazaj v kamp, saj je naša košarkarska reprezentanca igrala pomembno tekmo v boju za prvo mesto v skupini na olimpijskih igrah v Tokiu. In splačalo se nam je priti, saj so naši v izjemno zanimivi tekmi premagali svetovne prvake Špance in si tako pridobili pomembno prednost pred nadaljevanjem turnirja. Bravo – dan je bil popoln, po pivu ali dveh. Ravno smo pojedli, ko se je vreme skisalo in ni nam preostalo nič drugega, kot da na hitro pospravimo in se odpravimo proti domu.
Vikend je zopet uspel, povsem brez stresa (razen ob tekmi), brez zastojev na meji, na cesti ali na recepciji kampa. Edina vrsta, ki smo jo zabeležili je bila tista pred jutranjim odprtjem trgovine v kampu. Pa še tukaj bi lahko preštel ljudi na prste obeh rok. Vsekakor priporočamo, da se kdaj za kakšen vikend zapeljete malo čez mejo na Fernetičih in ne bom vam žal.
KamperDOM.com 