Naše navdušenje nad Gorenjsko, ki smo jo pred kratkim obiskali se še ni dobro poleglo, ko smo jo zopet mahnili na po mojem mnenju najlepši konec naše države. Začelo se ni dobro, pri izvozu z avtoceste na regionalno cesto proti Kranjski gori sem lovil kolono pred mano in pri tem spregledal omejitev znak 50, mene pa niso spregledali gorenjski policisti na drugi strani ceste, ki so očitno streljali v obe smeri. No, sprva nisem niti pomislil, da sem šel prehitro, po tem, ko so policisti na hitro speljali z makadama na cesto pa se mi je že zdelo, da sem nemara jaz tisti, ki pač danes ne bo imel sreče. In res so zelo hitro prižgali lučke in po nekaj deset metrih še zvočni signal, če jih slučajno še nisem do takrat opazil. Ja, saj vas vidim, kaj naj ustavim kar sredi ceste?! Da skrajšam, ob deveti uri do mi dali še pihati, ker so verjetno sklepali, da sem malo pod gasom glede na izmerjeno hitrost, ki je bila 77 km/h, torej kar občutno nad dovoljeno. Nič se niso pogajali, smo pa se načakali kar krepkih 20 minut, da so tisti trije v kombiju na najmodernejši tehniki spisali kazen in potem tudi stiskali listek – včasih na roke je šlo precej hitreje! Kazen pa na mojo presenečenje niti ni bila prehuda – 160 eur oz. polovička 80 eur…no ja dve noči v kampu bi lahko prespali za ta denar. Čeprav takšna presenečenja puščajo grenak priokus pa se nismo dali preveč motiti – hitro (ampak po omejitvah) smo prišli v kamp Špik, kjer je za razliko od prej omenjenih inkasantov v modrih uniformah gospod na recepciji opravil najhitrejšo prijavo, kar sem je bil kdaj deležen. Celoten check-in je potekal slabe 4 minute in že smo se lahko zapeljali skozi rampo – res pohvalno. Hitro smo našli svoj prostor pod soncem oziroma v delni senci, ki se je zadrževala nekje do 11. ure dopoldne, potem pa je tenda tudi naredila svoje, da nam ni bilo prevroče.
Ker smo prišli že zgodaj zjutraj smo si ga vzeli kar bolj na ”izi”, spremljali smo še naše kolesarje, ki so se bojevali v Tokiu za kolajne in splačalo se je počakati do konca, saj je Tadej Pogačar naši mladi državi privozil prvo olimpijsko kolajno v kolesarjenju. Res, da smo na začetku mislili, da je osvojil celo srebro a je kasnejši foto finiš pokazal, da je bil Belgijec točno za debelino zračnice prej v cilju. Kakorkoli dan je bil nato še lepši in zato smo se motivirano usedli na kolesa in se odpeljali po znani kolesarski poti proti Kranjski gori. Tam smo ob smučišču srečali naše prijatelje in kazalo je, da se bomo zasedeli kar za nekaj časa. Sonce je res neusmiljeno žgalo, zato je kar pasala senca z mrzlim pivom.
Po pivu ali dveh pa je zadišalo po dobrem žaru v Lačnem Kekcu – zunaj imajo kar nekaj litoželeznih posod za delanje raznih gurmanskih poslastic izpod peke. No in na tisti dan so imeli cel asortima od teletine, svinjine do hobotnice. Mi smo pa raje naročili nekaj z žara – krasna svinjska rebra, ki so bila tako mehka, da so kar sama odstopala od kosti ter polnjeno pleskavico. Oboje postrežejo skupaj na veliki leseni dili, ki jo obložijo z okusnimi prilogami. Na tem mestu opozarjam, da tile dve porciji lahko z lahkoto nasitita 4 odrasle osebe #sam povem. Siti in napiti smo se kasneje odpravili do poletnega sankališča, ki poteka ob sedežnici Vitranc 1. Resnično dolga proga, ki poteka prav od vrha prej omenjene sedežnice, ki ima mestoma kar hude naklone in hitrosti, tako, da sem za razliko od Rogle ali kakšnega drugega sankališča tukaj moral celo malo zavirati. Laura je zopet uživala in vriskala na progi in me že malo skrbi, da ne bo postala kakšen hitrostni odvisnik.
Popoldne smo se podali na kratek sprehod okoli našega kampa – do igral pred hotelom in do plaže ob reki Savi, ki je še malo naprej od hotela. Potem pa smo se kar vrnili v kamp, ki ima res krasen adrenalinski park za najmlajše. Za varnost je dobro poskrbljeno in otroci, ki so nekako 5 let ali več lahko celotno postavitev brez težav sami prehodijo. Zraven je še ena manjša in manj zahtevna postavitev, za kakšna bolj klasična igrala pa se je potrebno odpraviti vsaj do bližnjega hotela.
Naslednje jutro smo obuli naše pohodne čevlje in se odpravili proti Martuljških slapovom in naredili eno krožno pot, ki se konča malo nad prvim slapom in se na razpotju potem čez gozd vrne nazaj proti Gozdu Martuljek. V kolikor na tem razpotju zavijete v levo boste nadaljevali proti Ingotovi koči na planini Jesenje in kasneje proti drugemu slapu. Pot je zelo slikovita, tako, da naši Lauri ni bilo nič dolgčas, vse stopnice in strmine je prehodila brez težav in jamranj, zato sva bila s Sašo resnično ponosna nanjo.
Po krasnem dopoldanskem sprehodu smo imeli za popoldne rezerviran izlet v Kekčevo deželo, kamor nas popelje nekoliko poseben avtobus (ameriškega tipa) iz centra Kranjske gore. Izlet je zelo priljubljen, zato je potrebno kar nekaj dni prej rezervirati svoje mesto na avtobusu. Cena za nas tri je bila 39 eur (računajo tudi otroke) vendar iz prve roke povem, da dobiš veliko za ta denar. Kot prvo posebno izkušnjo s prej omenjenim avtobusom, ki nas najprej popelje mimo jezera Jasna in naprej proti Vršiču. Nekako po tretji serpentini se cesta odcepi proti gozdni poti, ki vodi do Krnice. Tukaj nas vodič opomni, da moramo za nekaj trenutkov zamižati v smislu, da ostane lokacija te dežele nekakšna skrivnost. Šofer potem spretno manevrira po ozki in strmi gozdni poti in na koncu pridemo do našega parkirišča. Od tu se potem odpravimo peš po gozdni poti naprej proti pravi dogodivščini, kjer srečamo Mojco, Bedanca, Kekca in Pehto. Pot je zelo zanimiva, še bolj pa zgodba, ki povezuje te slovenske junake. Ogled resnično toplo priporočamo.
Povzetek? Gorenjska tudi tokrat ni razočarala, uživali smo tako v samem kampu kot v vseh prej naštetih aktivnostih in izletih. Ker je še ogromno poti in lokacij, ki jih želimo na tem koncu Slovenije še obiskati, bomo enostavno morali najti še kakšen prost vikend za ponovni obisk 🙂
KamperDOM.com 