Končno! Hm…se ponavljam? Ja, po enem mesecu smo se lahko spet odpravili na krajše počitnice. Tokrat začuda ni bila kriva korona ampak nenormalno hladno in deževno vreme, ki se je vleklo praktično cel april in maj. Precej smo že dvomili ali se bomo sploh spravili v kopalke, pa čeprav smo jo mahnili na italijansko obalo. Namreč, meseca maja sneg sploh ni bil redek pojav, v hribih in še posebej v gorah pa se ga je nabralo rekordno veliko – na Kredarici čez 5 metrov, na Kaninu nekaj čez 4 metre (!). No, ampak vreme nas je na koncu uslišalo in nam namenilo nekaj res lepih in sončnih dni.
Tokrat smo se na pot odpravili že v četrtek, da bi se ognili vikendašom in običajni petkovi gneči na cestah. Res je pot minila brez posebnosti in proti večeru smo prispeli v Lipico, ki smo jo izbrali za prvi cilj na naši poti. Laura ima pač kot vsaka deklica rada konje, kakopak. Odločili smo se, da se parkiramo na prostranem parkirišču pred vhodom in tam kar prenočimo – sicer samo prenočevanje za avtodome ni predvideno na tem parkirišču, ampak še vedno smo nekako izven sezone in tako nas ni noben kaj posebej spraševal. Potem pa sledi pravi šok! Mogoče v prejšnjih zapisih nisem omenil ampak čez zimo so mi očitno precej zarjaveli nastavki na rokah prtljažnika za kolesa in jih kljub intenzivnemu mazanju in špricanju z WD40 še vedno nisem uspel rešiti. Zato sem kolesa varno dodatno fiksiral z napenjalnimi kabli ter še posebej z dvema ključavnicama….mogoče je v tem trenutku že jasno kam ciljam. Skratka, takoj po prihodu v Lipico smo si želeli nekoliko pretegniti noge in smo imeli krasno idejo ogledati celotno posestvo s kolesom. V trenutku, ko sem potegnil zaščitno ponjavo s koles mi je oko obstalo na zaklenjeni ključavnici. Pa sem valjda vzel ključe s seboj ?! No, nisem. Nekako sem jih po namestitvi koles odnesel v stanovanje in tako smo se znašli pred nerešljivo uganko kaj sedaj narediti. Ni bilo tako pomembno za načrtovani krog po Lipici, bolj sem se sekiral za kolesarjenje v Italiji. Ampak brez panike, smo si rekli in si po prespani noči zbistrili misli in kmalu našli v Sežani avtoservis (Avto storitveni center PAJER d.o.o.), kjer so nam res prijazno pomagali iz naše zagate z precej hitro in enostavno uporabo fleksarce. Nič niso hoteli v zameno, zato pa jih tukaj prijazno omenjam.
Po nabavi špeže (kaj, na primorskem smo) smo naslednji trenutek že prečkali mejo in srce je veselo igralo, ko je naš Levček požiral kilometer za kilometrom italijanske autostrade. Mahnili smo jo kar direktno proti Cavallinu, mestecu na nekakšnem polotoku v beneški laguni na katerem se sicer nahaja večje mesto Lido di Jesolo. Na priporočilo naše najboljše spletne strani za kamperje Avtokampi.si smo se odločili za družinski kamp Camping Cavallino, ki tako kot večina kampov tukaj leži direktno na tipični italijanski peščeni obali. Predhodno nismo nič rezervirali, nato pa so nas na recepciji skoraj prestrašili, da so precej polni. Sicer prijazna gospa nam je napisala katere parcele ob obali so še proste in imeli smo kar srečo, da smo našli prostrano parcelo, od katere je bilo le nekaj metrov do peska in morja.
Parcela ravna, na njej elektrika in voda, prostora ogromno okoli, kar pomeni, da smo se res udobno namestili in zvlekli iz prtljažnika vso možno kramo, vključno z novim supom, ki je potrpežljivo čakal na prostovoljca, da bi zasijal v vsej svojih napihljivi podobi. Po obveznih špagetih smo si nadeli kopalke, da bi preverili plažo in z večjo previdnostjo preizkusili temperaturo morja, za katerega smo po dolgem, hladnem in deževnem obdobju upravičeno pričakovali, da nas bo pošteno streslo. No, na presenečenje vseh smo dejansko brez večjih težav zaplavali…oziroma bolje rečeno simulirali plavanje, saj bi za plavanje primerno globoko vodo moral prehoditi vsaj nadaljnjih 50 metrov od obale. Ravno zaradi plitkega morja je bila temperatura precej znosna. Saša je sicer bolj zmrzljive sorte in se prvi dan ni popolnoma predala morju. Ugotovili smo, da dejansko občutimo prve okuse poletja, ki ga mi in naš Levček z veliko nestrpnostjo pričakujemo. Zvečer smo se prav po leno podali v edino restavracijo v kampu, kjer smo opazili prave italijanske pice. Poleg obveznega mrzlega piva. Naša tamala pa je prišla na svoj račun ob deveti uri zvečer, ko se je v neposredni bližini pričel mini disco, ki je privabil skoraj vse otroke v kampu. Navajeni predvsem na hrvaške verzije mini disca, se nam je zdelo osvežujoče, da se je večina otroških pesmi vrtela v italijanščini in hitro smo vzeli nekaj pesmi za naše.
Pizza in Pivo 
Mini disco
Naslednji dan je bil predviden za izlet v Benetke, ki so od kampa oddaljene slabih 15 km zračne linije. Izhodišče za prečkanje z ladjo je Punta Sabbioni do katere se lahko pride s kolesi (res vzorno urejene kolesarske poti vzdolž glavne ceste) ali pa z uporabo lokalnega avtobusa, ki pa ne ustavi ob kampu kot je bilo to včasih, ampak je potrebno kakšen kilometer peš do glavne ceste, kjer se nahajata postaji v obe smeri. Na recepciji kampa so nam uredili nakup kombinirane vozovnice avtobus-vaporetto v obe smeri, mislim, da je bila cena okoli 40 eur (otrok do 6.leta starosti ima ladjico zastonj). Vožnja z busom traja slabih 10 minut, vožnja s trajektom pa približno 40 minut, vmes ima postajo na Lidu. Končna postaja v Benetkah je tam, kjer ustavlja večino vaporettov, nedaleč stran od trga Svetega Marka.
Benetke so bile ta vikend že kar polne turistov, pa vendarle je bilo ozračje še dokaj znosno, sploh, če si se odpravil v kakšno od stranskih ulic. V večini primerov so ljudje upoštevali priporočila italijanskih oblasti in maske nosili tudi na prostem, predvsem tam, kjer ni bilo možno zagotavljati varne razdalje. Po slišanem je bila večina turistov prav Italijanov, ki so jih nedolgo nazaj izpustili iz domačih prebivališč in občin. Ena pozitivna stvar, ki se je občutila po težkem koronskem obdobju je bila tudi ta, da so bili nivoji cen precej sprejemljivi, večina gostinskih delavcev pa zelo prijazna in vljudna. Tako se je lahko dobilo kosilo s pijačo vred tudi za slabih 10 eurov, Aperol-spritz z popečeno bruschetto in paradižniki pa za manj kot 5 eurov. Večina je poudarjala tudi, da je to končna cena brez neljubih presenečenj v obliki dodatkov za postrežbo ali pogrinjek. Skratka v takšne Benetke še pridemo!
dav_soft 
Naslednji dan smo se zopet usedli na naša kolesa, saj smo si želeli pogledati okolico kampa. Mahnili smo jo v smeri Cavallina – mesteca, varno po kolesarski stezi. Na poti smo našli eno super kamping trgovino (Camping market), kjer imajo na kupu toliko kamping opreme, kot ga nismo videli v kar nekaj slovenskih kamping trgovinah skupaj. Odločili smo se, da jo ob našem odhodu proti domu ponovno obiščemo, saj se na kolesih ni dalo kaj dosti prinesti v kamp. Cenovno so bile nekatere stvari 5-10% ugodnejše kot sicer, ampak bolj kot to smo bili veseli pestrosti ponudbe.
Sam Cavallino nas je razočaral – nič posebnega, brez kakšnega centra ali trga z lokali in trgovinicami, zato smo zavili nazaj proti obali in sklenili pogledati kako zgleda nek 5-zvezdični kamp. Z našimi kolesi smo uspešno prečili recepcijo Europa Camping Village, ki je dajal videz urejenosti, ponujal je tudi kar nekaj sence, plaža pa je bila tako ali tako podobna – na megatone peska in plitko morje.
Preden se odpravimo proti Gradežu morda še beseda ali dve o samem kampu Cavallino. Gre res za družinski kamp, kjer je precej umirjeno. Parcele so na ravnem terenu, del kampa pri plaži ima manj sence, večji del kampa pa ponuja dobro senco borovcev. Kamp ponuja vse za zelo kvalitetno preživljanje počitnic, med drugim velik bazenski kompleks s tobogani, kjer pa voda ni ogrevana kot npr. v Lignanu. V času našega bivanja so urejali še zadnje podrobnosti velikega SPA kompleksa z notranjem bazenom, savnami, masažnimi in drugimi wellness storitvami. Ima dobro založeno trgovino, kjer prodajajo celo Union pivo (in radler!), otroško igralnico in igrišče z igrali, čez dan in zvečer animatorsko ekipo. Vse našteto pa na žalost stane, zato smo za tri nočitve plačali 167 eur (3x parcela z vodo in elektriko, cona A). Na kartico Avtokampi.si se sicer lahko dobi dodaten popust, ki pa ga v našem primeru ni bilo, saj smo bili ravno v obdobju binkoštnih počitnic in te so izvzete.
Kot že rečeno smo se počasi odpravili proti Sloveniji, na poti pa smo se ustavili še v Gradežu oziroma smo se namenili malo izven Gradeža in sicer proti izviru Soče. To je skoraj obvezna postojanka glede na to, da smo že nekaj let tesno povezani s to našo najlepšo reko. Avtodom smo usmerili proti kolesarski stezi, ki prihaja iz smeri Gradeža in se nadaljuje proti izlivu Soče ter ga parkirali na dovolj prostornem parkirišču ob kolesarski stezi morda kake 3-4 kilometre od reke Soče (Villagio Punta Sdobba) – parkirišče najdete na naslednjih koordinatah:
Skratka krasen nezahteven kolesarski izlet, ki nudi prav lep razgled na jadransko morje. V drugo smer pa se lahko odpravite proti Gradežu, kamor vodi deloma kolesarska steza deloma ožja obalna cesta. Do centra je približno 20 km umirjene ravnine, oziroma ura kolesarjenja. Verjetno je takšen izlet bolj primeren za pomladne ali jesenske dni, saj veliko sence na poti ne boste našli.
Italija skratka ostaja v našem srcu in ena od verjetnih opcij za naš glavni dopust je vsekakor zopet ta prekrasna dežela – navijamo za eno krožno pot od Gardskega jezera, preko Parme in Cinque terre do Tirrenije, Pise in Toskane. Nazaj grede pa Firenze, Bologna, Padova in kakšno obalno mesto. Upam, da bodo razmere konec avgusta vsaj tako dobre kot so bile sedaj.
KamperDOM.com 