Končno! Če se ne motim, smo zapis z naše zadnje avanture začeli prav z istim vzklikom. Priznam, takrat sem mislil, da se bodo stvari pričele normalizirati in da bodo naši izleti končno postali stalnica. Pa smo žal morali preživeti še en lockdown in čakati skoraj dva meseca, da smo lahko spet polni pričakovanja odšli na pot. Čas okoli prvomajskih praznikov je sicer idealen za kakšne krajše počitnice, žal pa sta ravno letos 1. in 2.maj na koledarju izbrala soboto in nedeljo, zato je bila boljša izbira kombinacija s praznikom OF, ki je bil na torek. Do zadnjega smo spremljali tudi situacijo pri naših sosedih, vendar je največjo oviro predstavljala vrnitev v Slovenijo, saj mi ne spadamo ne med prebolevnike in ne med cepljene. In ne spadamo med tiste, ki bodo plačevali od 50 do 100 eur za PCR test po osebi. Glede na zasedenost parkirišč na naši obali je tako razmišljala množica ljudi.
Pot iz Domžal je v petek popoldne vzela dvakrat več časa kot običajno, zastoji so bili na ljubljanski obvoznici, zastoji pa so zaradi del nastali tudi na odseku med Postojno in Razdrtim, po čisto golem naključju, pa je na vzporedni regionalni cesti nastala še večja kolona vozil zaradi – uganili ste – del na cesti. Slovenci smo zelo marljiv narod! Ko smo na obzorju končno zagledali morje, se nam je prav milo storilo, saj smo čez 10 minut že zavijali na izhod Koper-Center in se po zgolj nekaj 100 metrih znašli pred našim rajem – betonskim parkiriščem PZA Koper (več o samem parkirišču si lahko preberete na povezavi). Vstop nam je malce zagodlo dejstvo, da smo pri sebi po dobri stari navadi našli zgolj nekaj bakrenih novčičev, kar ni bilo dovolj za plačilo parkirnine. Zadevo smo rešili s pomočjo prijaznega gospoda, ki je imel nekaj gotovine tudi za nas in končno zavili na naš parking, ki je bil zapolnjen nekje dobre tri četrtine, do sedmih zvečer pa je bil zapolnjen sleherni kotiček.
Noč je bila zelo mirna, brez neurbanega petja ali drugih živalskih zvokov. Celo promet iz bližnje hitre ceste je bil komaj zaznaven. Skratka, zjutraj smo se zbudili spočiti in dan je veliko obetal. Ni ga čez dober zajtrk pred avtodomom, ki da potrebno energijo za raziskovanja in nove dogodivščine. Imeli smo samo en manjši problem – Laura je imela že nekaj dni prav grd kašelj in tudi sprememba okolja z morskim zrakom ni naredila nobene spremembe. Še več, zdelo se nama je, da je zelo ‘cunjasta’, brez prave energije in smo razmišljali celo o tem, da se kar poberemo domov. No, na srečo smo vztrajali saj potem, ko smo se enkrat odpravili na pot s kolesom, je Laura lepo sledila in ni bilo videti, da bi jo karkoli motilo. Razgled na sinje modro morje na poti proti Izoli očitno deluje zdravilno. Pot je zelo široka, vzorno urejena, posebej dvosmerno kolesarska steza in posebej dovolj široka pot za pešce. V Izoli smo se zapeljali do svetilnika, kjer smo parkirali in se predali uživanju. V tistem času je obalna regija veljala za tisto, ki ima najugodnejšo epidemiološko sliko, zato so bile terase lokalov odprte. Pivo in pica po skoraj pol leta je delovalo nekako nerealno in človek se mora temu prav ponovno privaditi. Je pa pasalo, zelo. Ko smo se popoldne vrnili v Koper smo zaokrožili še proti obalni promenadi, kjer se je trlo ljudi. Izgledalo je, kot da v mestu poteka kakšen hud dogodek, kot včasih koprska noč. Vrstam ljudi, ki so čakali pred lokali na prosto mizo ni bilo videti konca. Mi smo pustili bicikle in naredili še en krog po starem delu Kopra ter špilali turiste z ruzaki in fotoaparati.
Naslednji dan smo jo s kolesi pihnili v smeri Bertokov, kjer vzdolž hitre ceste in železnice poteka kolesarska steza (Parenzana). Naš cilj dopoldneva je bil naravni rezervat Škocjanski zatok, nekoč morski zaliv, ki pa se je sčasoma zamočviril zaradi nanosov dveh rečic – Badaševice in Rižane. Zato se tukaj mešata slana in sladka voda in ravno zaradi te svoje specifičnosti je park izredno bogato naseljen z vidika biodiverzitete. Tukaj ima svoj dom celo 55% vseh zabeležnih vrst ptic v Sloveniji in 41% vseh dvoživk. Okoli parka poteka urejena krožna pot v dolžini 2,2 km, ki ponuja kar nekaj opazovalnic, približno na sredini poti pa se nahaja večnadstropna opazovalnica, ki pa je bila na žalost v času našega obiska zaprta, verjetno zopet zaradi koronskih omejitev. Pri vstopu v park je večji objekt v katerem lahko kupite kakšen spominek, se osvežite, poleg tega pa je poskrbljeno tudi za najmlajše z igrali. Lahko se dogovorite tudi za jahanje. Toplo priporočamo obisk, morda zna biti v poletnem času vroče, saj večina poti ne poteka v senci.
Po kosilu smo pospravili naše stvari in odrinili proti Izoli, ker smo hoteli preizkusiti ‘znameniti’ PZA Argo. Več o občutkih in samem parkirišču si lahko preberete v razdelku Seznam naših postajališč (PZA Argo). Nekaj prostora je še bilo, saj je bila nedelja popoldne in veliko avtodomarjev je že odrinilo proti domu. Dobili smo prostor v prvi vrsti z dovolj prostora za udobno bivanje, kar je velik plus, saj je bil razgled lepši kot v Kopru – tukaj si vsaj videl morje in barke, pa še lep sončni zahod smo ujeli.
Naslednje jutro sem aktiviral mobilno pisarno, saj sem moral tisti dan delati, Saša in Laura pa sta se z avtobusom odpravili v Portorož, kjer sta se prav lepo zabavali.
Povzetek? Kombinacija avtodoma in koles je popolna za vikend pobeg na našo obalo, saj ponuja veliko kolesarskih poti, ki niso prenaporne za otroke, poleg tega pa se najde polno zanimivosti in aktivnosti, da ni nikoli dolgčas. Zagotovo se vrnemo še za kakšen podaljšan vikend. Daljše počitnice pa bi vseeno raje preživeli nekje na poti ob raziskovanju novih dežel in krajev.
KamperDOM.com 